Tiskane izdaje
Maribor – »Kategorično zavračam očitke in bom to tudi poskusil dokazati,« je zatrdil 42-letni Alexander Žlender, obtožen sodelovanja pri trojnem umoru leta 1993 v Beogradu. Pravi, da je morilec Radovan Joksić krivdo zvalil nanj, ker se je takrat pač nahajal v Sloveniji.
Žlendra so naši policisti aretirali šele pred tremi leti, tožilstvo pa mu je naprtilo, da je 9. oktobra 1993 okrog 2. ure zjutraj sodeloval pri krutem zločinu v stanovanju v Fruškogorski ulici. Takrat 24-letni Radovan Joksić je s škorpijonom, na katerega je bil privit dušilec, hladnokrvno umoril 37-letnega podjetnika in lastnika veleblagovnice na beograjskem Bulevarju revolucije Nebojšo Salatića, njegovo 23-letno dekle Slavico Kovačević in 17-letnega nečaka Milana Graoranova.
Joksić in pajdaši, med katerimi da je bil tudi Žlender, so se odpravili ropat, ker so se razširili govorice, da ima Salatić doma okrog 200.000 nemških mark, vendar o denarja ni bilo ne duha ne sluha. Našli le 400 mark, 150 dolarjev, nekaj zlatnine in dve usnjeni jakni. Joksića so aretirali dve leti kasneje in je dobil 40 let zapora, Nebojšo Titelca in Aleksandra Stankovića pa je sodišče oprostilo.
Žlendra takrat ni bilo več v Srbiji. Trdi, da je v Slovenijo odšel že maja 1993, saj je dezertiral iz vojske, a tožilec Darko Simonič temu ne verjame. Po njegovem prepričanju je bil prav Žlender tisti, ki da je Joksiću namignil, naj na tleh ležečo trojico postreli.
Žlender temu kajpak oporeka. Prepričan je, da so osebe, ki so ga obremenile, to storile pod pritiskom in prisilo: » Joksić je želel zaščititi ostala dva obtoženca in krivdo naprtiti meni, ker sem bil v Sloveniji.«
Trdi, da je bil Joksić med balkansko morijo prisiljen sodelovati v enoti za čiščenje vasi in je brez lastne krivde postal morilec in psihopat, zato je tudi tatvino spremenil v pokol: »Joksića sem se nekako bal, zdel se mi je čuden, nisem vedel, česa vse je zmožen. Nisem ga upal ovaditi, pobegnil sem v Slovenijo, ker sem se ga bal. Še vedno me je strah, ne upam povedati, kaj vse se je v Srbiji dogajalo, čeprav bi mi koristilo.«
Tudi obtoženčeva sestra Nataša Žlender, ki je bila nekaj časa Joksićevo dekle, je dejala, da se je fant iz vojne vihre vrnil kot drug človek in se z njo o grozotah ni želel pogovarjati. Enkrat ji je celo pištolo prislonil na glavo, rekoč, da bo ubil njo in njenega očeta Jeronima Žlendra.
Ta je menil, da se mu je Joksić želel maščevati, ker je hčerki rekel, naj prekine razmerje z njim. Glede obsodbe na eno leto zapora, ker da so roparji plen pustili pri njem, pa je dejal, da to ne drži, a so ga srbski policisti pretepali in mu grozili, zato sploh ni vedel, kaj je podpisal, pravtako ni dobil pravnega pouka.
»Z njim sem že 20 let. Nikoli se ni skrival, ne bi pohodil niti mravlje,« pa je Žlendra v bran vzela še izvenzakonska partnerka Natalija Cecelja. Po njenih besedah sta par od 9. septembra 1993, kako vdan ji je bil Žlender, pa je potrdila z izjavo, da jo je od 1. oktobra tistega leta po koncu službe vsak dan čakal pred podjetjem, kjer je opravljala pripravništvo.
