Tiskane izdaje
Slovenska policija je v preteklih petih letih obravnavala 1713 kaznivih dejanj izsiljevanj, od tega so jih 47 uvrstili v kategorijo organizirane kriminalitete. Med njimi je reketing oziroma izsiljevanje lastnikov ali najemnikov gostinskih lokalov. Trend nakazuje rahel upad izsiljevanja, a to je predvsem posledica spremembe kazenskega zakonika, ki je skladno z mednarodno prakso vnesel kaznivo dejanje samovolje. To je milejša oblika izsiljevanja, saj ga storijo tisti, ki svojega denarja od dolžnikov ne izterjajo po pravni poti, ampak na nedopusten način. Na policiji pojasnjujejo, da je število tovrstnih kaznivih dejanj od začetka finančne krize nekoliko poskočilo, saj so posamezniki oziroma podjetniki sami poskušali izterjati dolgove.
Marko Makuc iz Odvetniške družbe Grobelnik nam je pojasnil, da je pri izsiljevanju in samovolji skupno to, da hoče storilec s silo ali grožnjo priti do premoženja, vendar opozarja na pomembno razliko. »Pri samovolji storilec s takšnim ravnanjem stremi k plačilu lastnega, dejansko obstoječega dolga, pri izsiljevanju pa storilec z nezakonitim početjem, torej s silo ali grožnjo, želi do protipravno pridobljene premoženjske koristi, torej premoženja, ki mu dejansko ne pripada. Prav zato je zagrožena sankcija pri samovolji milejša, saj neki dolg dejansko obstaja.«
V teoriji gre, povsem drugo
Sodna obravnava tovrstnih primerov tako še zdaleč ni črno-bela, saj se v dokaznih postopkih zaradi omenjenega primer večkrat zaplete, tudi zato, ker niti oškodovani niti storilec ne razpolagata z nobenimi dokazili, prav tako se sila oziroma grožnje izvajajo na štiri oči, zato je praviloma malo neposrednih in oprijemljivih dokazov.
O povezavi trenutnega težkega finančnega položaja in omenjenima kaznivima dejanjema odvetnik Makuc pravi: »Težko bi rekel, da so kazniva dejanja samovolje zaradi slabše nelikvidnosti prebivalstva kaj bistveno v porastu, nikakor pa niso kazniva dejanja izsiljevanja, ki s krizo nimajo nobene neposredne povezave. Iz izkušenj v kazenskih postopkih pa lahko trdim, da na samovoljo še kako vplivajo (pre)dolgotrajni sodni postopki. Veliko storilcev namreč ne vidi smisla poplačila čez več let (če bo sploh od kod vzeti), ko bodo sodni mlini končali delo. Prav zato se mnogi – z zavedanjem, da prestopijo mejo dopustnega – odločijo pravico vzeti v lastne roke.«
Načini izsiljevanja se po izkušnjah preiskovalcev v zadnjih petnajstih letih niso bistveno spremenili, je pa to ponavadi odvisno, za kakšno obliko izsiljevanja gre; klasično izsiljevanje za pridobitev protipravne premoženjske koristi, pobiranje varščine oziroma reketing gostincev, spet povsem nekaj drugega je, če se storilci osredotočijo na bogatejše podjetnike in podobno. Tudi sredstva, ki jih storilci izberejo za dosego svojega cilja, ostajajo enaka. V prvi vrsti gre za grožnje in psihološki pritisk na posameznika ali njegove bližnje. V najmanj 30 odstotkih izsiljevalci besedne grožnje podkrepijo z uporabo orožja, nastavijo eksplozivno telo ali podobno. Po podatkih policije uporaba orožja vsa leta ostaja v približno enakem povprečju.
Reketing vzamejo kot del poslovnega tveganja
Na policiji pravijo, da se izsiljevanja lastnikov ali najemnikov gostinskih lokalov še vedno izvaja, a je po njihovi oceni tega bistveno manj. »Vzrokov za upad je več. Deloma zaradi lastniškega prestrukturiranja lokalov, deloma zaradi prakse, ki se je uvedla z zakonom o organiziranju zasebnega varovanja, deloma pa je to rezultat dela policije, ki je v preteklih letih, ko je ta problematika dosegla vrhunec, z vrsto dejavnosti odkrila in prijela posameznike in skupine, ki so organizirano izvrševale ta dejanja. Dejstvo je, sicer nesprejemljivo tako za policijo kot tudi za družbo, v kateri živimo, da so nekateri lastniki lokalov preprosto pripravljeni plačati izsiljevano vsoto, da si s tem zagotovijo nemoteno poslovanje, in sprejemajo to kot del poslovnega tveganja oziroma kot del posla,« pravi Vesna Drole z generalne policijske uprave.
Kot rečeno, je precej specifična izterjava dolga, ki temelji na predhodnem dolžniško-upniškem razmerju. Največkrat gre za to, da žrtev predhodno zavestno vstopa v nekakšne sumljive posle, različne finančne ali druge mahinacije, s čimer se tudi sama vplete v kriminalni klobčič. In ko se začne izterjava dolga, je po eni strani velik strah pred izterjevalci, po drugi pa pred varuhi pregona, saj se boji izsiljevanje prijaviti policiji, če je sam vpleten v sumljive posle. Čeprav oškodovanec zbere dovolj poguma za prijavo, so podatki precej skopi ali pa celo neresnični, kar preiskavo še toliko bolj otežuje.
Marko Makuc opozarja, da se v postopkih večkrat pokaže, da so od storilca bolj nemoralni in nepošteni oškodovanci, za katere se pokaže, da si izposojajo denar z več kot očitno goljufivimi nameni in jim je že vse od začetka jasno, da ga upniku ne bodo vrnili. »Ko je upnik že povsem obupan, se zateče k nezakonitim ukrepom, kar seveda ni prav, a pri tem je jasno, da je bil nekako sam izigran. Oškodovanec pa zadevo prijavi in se prikaže v vlogi popolne žrtve, čeprav je sam ravnal z goljufivim naklepom, torej kaznivo. Sprašujem se, ali je oškodovancu v takšnem postopku sploh primerno nuditi kazenskopravno varstvo,« je sklenil sogovornik.
