Tiskane izdaje
Študentka na ljubljanski fakulteti je videla oglas za študijsko prakso v tujini. Stik s ponudnikom je sprva navezala po spletni pošti, šele nato po telefonu. Na prvi odgovor je čakala dolgo. Ko ga je prejela, je bil napisan v pomanjkljivi angleščini, čeprav naj bi šlo za angleško podjetje. Imela je nekaj vprašanj o opravljanju prakse, na katera pa ni dobila zadovoljivih odgovorov, zato se je obrnila na društvo Ključ, kjer so jo opozorili na skrajno previdnost. S pomočjo policije in mednarodnih povezav so ugotovili, da je bila na pragu trgovine z ljudmi.
Slovenija je del organiziranega kriminala, in ni več le država tranzita, ampak je tudi država končnega cilja in izvora. In če se še tako vztrajno obračamo stran in v glavah potiskamo trgovino z ljudmi čez meje naše države, se realnost ne bo spremenila. Društvo Ključ opozarja, kako zelo pomembno je, da si iskalci dela v tujini ali Sloveniji postavijo vprašanja: kdo bo plačal pot, stroške bivanja in hrano, kaj konkretno zahteva delo, kakšni so njegovi pogoji, kdaj se delo začne in kdaj konča, kakšne so moje pravice in dolžnosti, kako dobro moram obvladati jezik, ali bomo podpisali kakšno pogodbo o opravljanju prakse in ali bom dobil/-a potrdilo o mentorstvu, plačilu, nagradi; kaj če pred ali med opravljanjem prakse zbolim ...
Omenjena študentka ni dobila ustreznih odgovorov na zastavljena vprašanja, le neuradno elektronsko pošto v polomljeni angleščini in z izjemno pomanjkljivimi navodili. Dekle se v Anglijo ni odpravilo.
Znotraj in zunaj meja
Društvo Ključ, ki v Sloveniji pomaga žrtvam, je v sedmih letih pomagalo z vsaj eno od aktivnosti, ki jih izvaja, več kot osemdesetim osebam, neposredno pa približno 15 slovenskim državljanom. »Slovenke so prodane za komercialno seksualno izkoriščanje v državi in v države Zahodne Evrope,« je zapisano v poročilu, ki ga je osmega junija letos izdalo ameriško ministrstvo za zunanje zadeve.
Kazenski zakonik RS opredeljuje trgovino z ljudmi, kadar kdo zaradi prostitucije ali drugih oblik spolnih zlorab, prisilnega dela, suženjstva, služabništva ali trgovine z organi, človeškimi tkivi ali krvjo kupi drugo osebo, jo prevzame, nastani, prepelje, proda, izroči oziroma z njo kako drugače razpolaga ali pri teh ravnanjih posreduje. Palermski protokol za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti z ženskami in otroki, pa poudarja, da so lahko žrtve vsi - ženske, moški, deklice in dečki. Ne zahteva, da žrtev prestopi mednarodno veljavno državno mejo, temveč upošteva, da se trguje z ljudmi tudi med različnimi regijami v državi.
»Obravnavali smo družino, v kateri je oče prodal svoje štiri hčerke za prisilno poroko, dve smo imeli tudi v oskrbi. Dekleta so bila stara od 17 do 24 let. Oče je prodajo opravičeval s tradicijo, navadami - šlo je za romsko družino. Zadnjo hčer je poskusil prodati pred dvema letoma, a ji je, edini, uspelo še pred poroko pobegniti,« je povedala članica društva Ključ Katjuša Popović.
Vsako omejevanje je trgovina
»Prav tako smo imeli primer služabništva, ko so slovenski državljani zadrževali tujo državljanko v svojem domu, ji preprečevali stike z zunanjim svetom in jo prisilili v opravljanje različnih hišnih opravil, za katera ni prejemala nikakršnega plačila. Podobno se je zgodilo v primeru suženjstva. Primeri niso prišli do sodišča - dva sta v fazi predkazenskega postopka,« je poudarila Popovićeva.
Za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi gre namreč tudi tedaj, ko se osebe prostovoljno odločijo za opravljanje določenega dela, tudi prostitucije, pa se pozneje dejanske razmere dela spremenijo tako, da se osebi odvzame svoboda razpolaganja z lastnim življenjem. Ravno tuji državljani, ki so pri nas na začasnem delu, so pogosto žrtve trgovine z ljudmi in spravljanja v suženjsko razmerje, so opozorile različne organizacije na okrogli mizi Problematika trgovine z ljudmi v Sloveniji in na širšem območju, ki je potekala 10. julija letos v Ljubljani. »Poleg tega storilci izsiljujejo žrtev z dovoljenji za delo, saj so ta, razen osebnega dovoljenja, vezana na določenega delodajalca,« so dodali v društvu Ključ.
Na slovenskem trgu dela je bilo konec junija 84.054 tujcev, od tega 3009 državljanov EU. Največ jih je bilo z območja nekdanje SFRJ. »Med tujci na slovenskem trgu dela prevladujejo moški, 73.601 jih je, ki se največ zaposlujejo v gradbeništvu, sledijo predelovalne dejavnosti z 9808. Žensk je le 10.453, največ pa se zaposlujejo v predelovalnih dejavnostih, gostinstvu ter dejavnosti oskrbe stavb in okolice,« je pojasnila Aleksandra Klinar Blaznik z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Vsakomur od njih pa bi moralo biti zagotovljeno, da uživa vse človekove pravice ter ima primerne bivanjske in delovne razmere.
Prisilno beračenje
Ena od oblik trgovine z ljudmi je prisilno beračenje. Že kmalu po vstopu Romunije in Bolgarije v EU se je na ulicah slovenskih mest pojavilo več otrok in članov romskih skupnosti Romunije in Bolgarije, ki so prosjačili, je povedal Leon Keder, predstavnik policije za odnose z javnostjo za področje kriminalitete. Policija z izvajanjem nalog ni zbrala dovolj dokazov, da gre za žrtve trgovine z ljudmi. Obravnavani primeri zlorabe otrok so bili usmerjeni v prijetje in obravnavo staršev, ki so jih silili v beračenje. Na pristojna državna tožilstva so bile podane kazenske ovadbe in poročila.
»Edini primer beračenja invalidnih oseb, za katere je policija pridobila dovolj dokazov za podajo kazenske ovadbe zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, so leta 2007 obravnavali na območju Policijske uprave Murska Sobota. Pred kratkim je bil končan tudi postopek na prvi stopnji z obsodilno sodbo za osumljenega. Sodba še ni pravnomočna,« je še dodal Keder.
Na vprašanje, kako lahko na ulici prepoznamo žrtev organiziranega kriminala, so v društvu Ključ odgovorili: »Brezdomci vas ogovarjajo, se z vami pogovarjajo, medtem ko vas prisilni berači ne gledajo v oči in se izogibajo kakršnih koli pogovorov, ker vas niti ne razumejo in so za takšno početje lahko kaznovani.«
Zloraba azilnih domov
Na okrogli mizi so nevladne organizacije poudarile, da organizirani kriminal izkorišča sistem azilnih domov pri preprodaji ljudi. »Na svoji poti do končnega cilja se trgovci z žrtvami ustavijo v Sloveniji, kjer žrtve zaprosijo za azil. Pristojni organi jih nastanijo v azilni dom, kjer se lahko spočijejo, najedo, umijejo in podobno. Ker je azilni dom odprtega tipa, ga lahko kadar koli zapustijo in nadaljujejo pot do cilja. Društvo Ključ izvaja tam preventivne pogovore z ranljivimi skupinami in pri tem opazi indice, če se dogaja trgovina z ljudmi. O točnem številu teh primerov pa ni podatkov,« je dodatno pojasnila Katjuša Popović.
Z ministrstva za notranje zadeve so nam sporočili, da je v letu 2006 samovoljno zapustilo azilni dom 523 prosilcev za mednarodno zaščito, lani je bilo takih 320, letos pa 148. Večinoma gre za moške. Tako je samo v dveh letih in pol izginilo iz Slovenije neznano kam približno tisoč oseb.
Kdo so žrtve?
Žrtve, ki so zaprosile za pomoč in s katerimi so se srečali v društvu Ključ, so najpogosteje ženske, stare od 14 do 36 let, prihajajo iz majhnih podeželskih krajev in mest v osiromašenih regijah, kjer so težke gospodarske in socialne razmere in kjer vlada velika brezposelnost. Pogosto so bile v otroštvu žrtve družinskega in tudi spolnega nasilja, vendar te karakteristike niso pravilo. »Imeli smo visokoizobražene žrtve. Obravnavali pa smo tudi dva primera, v katerih sta bila žrtvi moška - za prisilno homoseksualno prostitucijo ter suženjstvo,« pravijo v društvu Ključ.
Spolne sužnje
»Policija je v prvem polletju 2008 preiskovala kriminalno združbo, ki se je ukvarjala s spolnim izkoriščanjem deklet v več nočnih lokalih po Sloveniji. Skupno je bilo ovadenih sedem osumljencev za devet kaznivih dejanj trgovine z ljudmi. Isti osumljenci so storili tudi dve kaznivi dejanji zlorabe prostitucije. Zaznanih je bilo 16 žrtev, med njimi le en državljan Slovenije, Slovenke med žrtvami navedenih kaznivih dejanj niso bile opažene,« je povedal Leon Keder.
Lani je policija podala na okrožno državno tožilstvo dve ovadbi za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi, pet ovadb je bilo podanih za kaznivo dejanje spravljanja v suženjsko razmerje in štiri ovadbe zaradi zlorabe prostitucije. Skupno je bilo za kazniva dejanja osumljenih petnajst oseb, ki naj bi oškodovali devet ljudi. »V enem primeru je šlo za nakup mladoletne deklice z lažnivo obljubo poroke. Pripeljana je bila v Slovenijo, kjer je bila v družini v suženjstvu podobnem razmerju, saj je morala opravljati vsa dela, pri tem pa jo je eden izmed družinskih članov vsak dan pretepal in ji stalno govoril, da je njegova sužnja, omejeno pa ji je bilo tudi gibanje. Izrečene so ji bile grožnje, da bodo pobili njeno družino, če bo zbežala,« je zapisano v poročilu o delu medresorske delovne skupine za boj proti trgovini z ljudmi za leto 2007.
Policija izve za večino primerov od anonimnih prijaviteljev, nekaj jih razkrije z različnimi akcijami, znani pa so tudi primeri, ko storilca prijavi partner, ki je bil prvotno odjemalec storitev prisilne prostitutke.
Obsodbe
Po podatkih Statističnega urada RS je bilo od leta 1996 do 2006 za spravljanje v suženjsko razmerje ali zaradi trgovine z ljudmi obtoženih 21 ljudi, največ, kar deset, leta 2006. Za isti kaznivi dejanji pa je bila v tem obdobju, natančneje leta 2001, obsojena le ena oseba. »Gre za moškega, starega od 40 do 49 let, izrečena mu je bila kazenska sankcija zaporne kazni od treh do petih let,« je pojasnila Martina Kontelj s Statističnega urada.
Lani so bila za omenjena kazniva dejanja obtožene tri osebe, dve za primere iz preteklih let. Obsojenih za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi in spravljanja v suženjsko razmerje tudi lani ni bilo, je pa bila ena oseba obsojena za kaznivo dejanje zlorabe prostitucije.
Tina v prisilni prostituciji
Slovenske žrtve so, kakor smo že zapisali, najpogosteje izkoriščene za prisilno prostitucijo. Tako se je zgodilo tudi slovenski najstnici, recimo ji Tina. Njeno zgodbo so nam zaupali v društvu Ključ, kjer so ji pomagali.
Skupaj s fantom sta odšla na izlet na Nizozemsko. Z njim je prespala noč v hotelu, takrat je izgubila nedolžnost. Naslednji dan ga ni bilo več v sobi in Tina je bila prepričana, da je šel po rogljičke, potem pa je našla listek, na katerem je pisalo: »Bodi pridna.« Nekdo je potrkal na hotelska vrata in Tina je mislila, da je njen fant, bili pa so moški, s katerimi sta se družila prejšnji večer. Eden od njih je imel v rokah potni list; takrat so bili še aktualni. Povedal ji je, da je bila prodana in da je zdaj njegova, njen fant pa je odšel v Slovenijo. Seveda ni verjela. Potem so dodali, da se bo morala prostituirati, da bo odplačala tedanjih 4000 nemških mark in osebni avto golf, kolikor so plačali zanjo. Rekla je, da tega ne bo počela, in takrat je doživela prvo fizično in spolno nasilje, skupinsko posilstvo. To so ponavljali tako dolgo, dokler ni privolila. In privolila je zelo hitro. Njeno trpinčenje je trajalo kar štiri leta.
Celoten članek preberite v Delovi prilogi Ona.
