Tiskane izdaje
Ljubljana - Skoraj tisoč izvirnih skladb je glasbena zapuščina, ki jo je za sabo pustil Slavko Avsenik in ki jo je ustvaril skupaj z bratom Vilkom. Veljata za največkrat izvajana slovenska avtorja po svetu, njuna Golica pa je najbolj prepoznavna slovenska skladba vseh časov.
Prav letos mineva 60 let, odkar je Golica nastala in ki ji bo avgusta posvečen festival v Begunjah na Gorenjskem, Avsenikovem kraju; tam sta se brata rodila in tam je tudi Avsenikova domačija: z založbo, muzejem, galerijo in ne nazadnje gostilno pri Jožovcu postaja spomenik bogate življenjske poti.
Za Slavka Avsenika so veljali stroga disciplina, vztrajnost in pogumno pionirstvo v glasbeni zvrsti, ki je svet ni poznal - 32 milijonov prodanih plošč in v zlatih časih tudi po 300 koncertov na leto priča o neverjetni karieri. Rodil se je 26. novembra 1929, na očetovo željo ustanovil družinski orkester in igral diatonično harmoniko, pri triindvajsetih je delal v tovarni najlonk, tako rekoč glasbeni samouk in navdušenec nad skakalnim športom pa je deloval v različnih zasedbah.
Leta 1953 je s klavirsko harmoniko nastopil na Radiu Ljubljana, skupaj z Vilkom ustanovil Trio Slavka Avsenika, potem Gorenjski kvartet, ki se je pozneje preimenoval v kvintet bratov Avsenik. Na nemškem govornem območju so jih poznali pod imenom Oberkrainer Quintett; Slavko Avsenik je igral harmoniko, Vilko klarinet, ostala sestava se je spreminjala (Franc Košir, Franc Koren, Jožica Svete, Alfi Nipič, Joži Kališnik in številni drugi). Mnoge njihove skladbe so že dolgo tega ponarodele (Na Golici, Planica Planica, Pod cvetočimi kostanji, Tam kjer murke cveto ...), mnoge izvajajo številni posnemovalci, v Nemčiji, Avstriji ali Švici ne mine veselica brez Avsenikove glasbe, družinsko tradicijo pa nadaljujeta sin Slavko in vnuk Sašo.
Studenec, iz katerega smo zajeli vodo komajda z vrha
Po smrti velikana slovenske narodnozabavne glasbe smo zbrali spomine nekaterih glasbenih kolegov, prijateljev in sopotnikov.
Magnifico, glasbenik:
Presunjen sem, poznal sem Slavkota, spremljal in izvajal sem Avsenikova dela, v mladostnih letih celo zelo veliko »prešpilal«, sodeloval sem z vso družino, ki so bili celo moji prvi založniki. Zelo so me podpirali, kljub mojemu začudenju. Slavko je bil velika legenda, največji muzikant v Sloveniji, in to vseh vseh časov. Tisto, kar je pomenil izven svojega lokalnega okolja, malokdo doseže. Malokdo!
Ivan Sivec, pisatelj, tekstopisec:
Pravijo, da je Slavko Avsenik odšel. Toda odšel je samo v fizičnem pogledu. Njegov duhovni svet je ostal med nami in bo živel še stoletja. Lahko bi celo rekli, da se premalo zavedamo, da smo živeli in da bomo še dolgo bivali v Avsenikovem času. Slavko Avsenik je skupaj z bratom Vilkom soavtor skoraj tisoč izvirnih melodij. Toliko odlične glasbe verjetno ni ustvaril noben drug Slovenec. Slovensko glasbeno zakladnico je obogatil s številnimi polkami in valčki, pa tudi nekaterimi drugimi ritmi, da so se mu vsi čudili, od kod izvira njegov neusahljiv studenec. Sam pa o tem ni premišljeval. Tako kot vsi veliki avtorji, je samo ustvarjal in ustvarjal. Še pred petimi meseci mi je dal nove melodije, na katera sem napisal besedila. Lahko bi rekli, da je ustvarjal prav do konca. Bil je izvrsten harmonikar, ki je prinesel v svetovno glasbo nov način muziciranja s harmoniko. Mnogo so ga skušali posnemati, a nihče ga v tej zvrsti popularne glasbe ni dosegel. Njegov ansambel, ki so ga v tujini poznali predvsem po njegovem imenu, je posnemalo več kot deset tisoč glasbenih skupin. Mnogi so se Avsenikom skušali približati, a nobenemu ni uspelo.
Na srečo bo Slavkova duhovna dediščina ostala z nami. Kot izziv za manjše in večje glasbene skupine, za male in velike orkestre, za godbe na pihala, za vse poustvarjalce sveta. Mnogi so že črpali iz Slavkove zakladnice, še več pa jih bo v prihodnosti. Bil je najbolj razpoznaven »znak Slovenije. Poleg športnikov so ga poznali in občudovali po vsej Evropi, pa tudi velik del sveta. Če danes kot glasbenik ne znaš zaigrati in zapeti vsaj dveh skladb v Avsenikovem duhu, ne pomeniš v glasbenem svetu nič.
Osrednja glasbena oddaja Radia Ljubljana oz. Radia Slovenija Četrtkov večer domačih pesmi in napevov je doživela prav zaradi Avsenikov evropski sloves. Svoje čase jo je poslušal najmanj vsak peti radijski poslušalec. Po letu 1953, ko so se pojavili Avseniki, so poslušalci prav zaradi njih začeli množično kupovati radijske sprejemnike. V enem letu se je število kupcev podeseterilo. Enako je bilo s ploščami, kasetami, drugimi nosilci zvoka. 32 milijonov prodanih plošč Ansambla bratov Avsenik potrjuje, kako je glasba univerzalni jezik. Pred dvema letoma sem poskrbel, da je Avsenikova glasba vpisana tudi kot evropska duhovna dediščina.
Slavko Avsenik je bil tudi po človeški plati izredno čuteč, iskren, prijazen, vljuden človek. Nikdar se ni hvalil, vsakogar je rad sprejel, imel je rad vse ljudi. Rad je dejal: Moj uspeh je v tem, da so me potrdili ljudje! Begunje na Gorenjskem, rojstni kraj bratov Avsenik, so postale prava glasbena Meka. V Begunje, na Bled in drugam prihaja samo zaradi Avsenikov več kot tri četrtine tujih turistov. Gorenjska je postala priljubljena destinacija turistov predvsem zaradi Anjih. Vsi, ki smo ga cenili, se klanjamo njegovemu geniju, njegovi izjemni človeški toplini, še posebej pa vsaki melodiji posebej. To je studenec, iz katerega smo zajeli vodo komajda z vrha, zajemali pa jo bomo še stoletja in stoletja. Tako kot Straussi, tako kot Beatli, so Avseniki večni. Slavko pa je njihov prvi mož, brez katerega tovrstne glasbe ne v Sloveniji ne v Evropi preprosto ne bi bilo.
Zato bo Slavko, naš Slavko, ostal vedno z nami. Res je: vsi se spremenimo v prah. Ampak samo Slavko se je včeraj spremenil v zlati prah, zlati zvezdni prah.
Alfi Nipič, pevec:
Slavko je bil zadnji od petih fantov, ki so nas spremljali na intšrumentih. Odšel je že Lev Ponikvar, Franc Košir, Albin Rudan in Mik Soss. Z njimi smo popeljali slovensko glasbo daleč prek meja Slovenije, do katere pa so imeli tuji redaktorji, uredniki, mnogokrat večje spoštovanje kot pa doma. Slavko je eden tistih Slovencev, ki je veliko naredil; bil je glasbeni ambasador. S to glasbo smo veliko bolj prepoznavni kot s čim drugim. Če se samo spomnim 25 let nazaj, na vse razprodane dvorane, ki so pričakale Ansambel bratov Avsenik. To, kar sta naredila Slavko in Vilko, prvi na odru in drugi iz zaodrja, je dalo velik pečat slovenski in tuji glasbi. Bratovska naveza brez primere!
Jože Galič, glasbenik:
Kot najstnik sem imel že večino Avsenikovih plošč in ko sem ustanovil svoj prvi ansambel, seveda ni šlo brez skladb velikih vzornikov. Gospoda Slavka Avsenika sem osebno spoznal šele leta 1978 v zaodrju ptujskega festivala. »Zelo mi je všeč, da se je vaš Ansambel Slovenija odločil ubrati svojo pot in da ste našli svoj prepoznaven glasbeni izraz,« mi je dejal in v tistem trenutku sem bil najsrečnejši muzikant na sončni strani Alp. Da mi je to rekel On?! Še sijaj prve nagrade občinstva, ki smo jo prejeli, je ob tej pohvali skorajda zbledel!
Kasneje, še zlasti v devetdesetih letih, sva se večkrat srečala in se, ko smo nekoč igrali na vrtu Pri Jožovcu, celo dogovorila za dve njegovi avtorski skladbi. Posneli smo ju, a večjega uspeha nista poželi. Izkazalo se je, da si glasbena sloga njegove in moje skupine res nista bila kaj prida v sorodu.
Eno najinih zadnjih osebnih srečanj se je odvilo novembra 1999, ko sem za silvestrsko televizijsko oddajo, ki je bila na sporedu ob prehodu v novo tisočletje, izbral polko Na Golici, njegovo največjo uspešnico. Mojster naj bi jo zaigral z Gašperji, vendar... »Ne, Golice pa ne bom igral, to sem počel že milijonkrat, vsi so jo že slišali, zadosti je bilo,« me je presenetil. Prepričan sem bil, da se šali, vendar se je kmalu izkazalo, da misli zelo resno.
Na koncu se je le pustil prepričati in jo je zaigral še enkrat, pa kasneje, ob drugih priložnostih, tudi gotovo še velikokrat. Tudi jutri jo bo in pojutrišnjem prav tako pa čez desetletja tudi. Izjemne stvari in izjemni glasbeniki nikoli ne utihnejo.
