Tiskane izdaje
Ljubljana – Koprskemu županu Borisu Popoviču ni uspelo s pritožbo na ustavnem sodišču po tem, ko so njegovo krivdo potrdili na okrožnem, višjem in vrhovnem sodišču. Pritožil se je za dosojena dva meseca pogojne kazni, ker je maja leta 2008 v TV-oddaji razžalil včnekdanjega pomočnika vodje kriminalistične policije Policijske uprave Koper Ljuba Volmuta.
Toda osem ustavnih sodnikov ni bilo enotnih: proti sta glasovala predsednica Jadranka Sovdat in Marko Šorli. Boris Popovič je v oddaji koprske TV Izostritev leta 2008 izjavil: »Kos ima honorarno zaposlenega bivšega šefa kriminalne policije v Kopru Ljuba Volmuta, ki je kriv za ves kriminal, ki se je v Kopru dogajal vsa ta leta, za ves kriminal, za razpečevanje droge in vse drugo, za pornografski material, in sicer mladoletnikom.«
Okrožno sodišče je zoper njega izdalo obsodilno sodbo, ker je bila izjava objektivno in subjektivno žaljiva ter je bila dana z namenom zaničevanja Ljuba Volmuta, hkrati se je zavedal, da z izjavami lahko prizadene čast in dobro ime zasebnega tožilca in ga lahko tudi razžali, kar je bil tudi njegov namen, in ker kot župan občine Koper ni podal izjave, ki bi pomenila resno kritiko, obrambo pravice ali varstva upravičenih koristi.
Ker ni bilo prvič, da bi bil Popovič tako govoril o Volmutu, se je ta odločil za zasebno kazensko tožbo. Popovič niti na samem sojenju ni brzdal obtožb in očitkov na Volmutov račun, zato so takrat vložili še drugo tožbo proti njemu.
Meje svobode izražanja
Ustavno sodišče je pri presoji zatrjevane kršitve pravice upoštevalo ustavosodno presojo in prakso Evropskega sodišča za človekove pravice o svobodi izražanja. Govorice, ki izvirajo od drugih oseb, lahko pomenijo zadostno podlago za negativne vrednostne ocene, če nosilec vrednostne ocene verjame v resničnost podlag zanje. Že okrožno sodišče je presodilo, da županova izjava ni bila v nikakršni zvezi s temo intervjuja, da ni pripomogla k odprti javni razpravi, odprtemu dialogu ali vplivanju na razpravo v zadevah javnega pomena ter da pritožnik z njo ni ščitil nobene svoje pravice ali upravičenih koristi niti ni pripomogel h kakemu procesu odločanja, temveč mu je šlo zgolj za žalitev drugega.
»V koliziji dveh enakovrednih pravic, kot sta pravica do svobode izražanja na eni ter pravica do varstva osebnega dostojanstva in osebnostnih pravic na drugi strani, je potrjena vsebinska omejitev obeh pravic in ne samo ene od njiju,« je menilo ustavno sodišče in dodalo, da pri izvrševanju pravice enega ne sme priti do čezmernega posega v pravico drugega. Boris Popovič tudi ni oporekal presoji, da je imel namen zaničevati Ljuba Volmuta.
Sodišča so utemeljila, zakaj niso sprejela pričanj Popovičevih prič: Sebstajana Vežnaverja, Primoža Ogrizka, Patrika Peroša, Ilije Dražiča, Franca Stopniška, Vladana Obenoviča in Milana Pristova. Priča Mitja Klavora je trdil drugače, kot je navajal Popovič, medtem ko sta bila Igor Hrvatin in Nenad Vujinović po presoji sodišč neverodostojni priči.
