V policista leteli lonci, kozarci, kamenje ...

Ljubljana – »Gospa sodnikarica, jaz nisem udarila nikogar, in to priznam. V življenju nisem udarila nikogar,« je Jasna Strojan prepričevala sodišče, da se majskega večera 2010 z bratom Miho Strojanom možem postave ni postavila po robu. Ni ji verjelo sodišče prve stopnje, zdaj pa so na obsodilno sodbo pečat pravnomočno pritisnili še višji sodniki.

Omenjeno prepričevanje in drugi izgovori v hramu pravice niso obrodili sadov, saj je lanskega februarja okrožna sodnica Andreja Sedej Grčar brez kančka dvoma dala prav tožilstvu, ki je Jasni in Mihi Strojanu očitalo kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi, Miha pa je člane družine Strojan še hujskal k nasilnemu upiranju policistoma. Poziv pa nikakor ni naletel na gluha ušesa.

Po več kot letu dni od obsodilne sodbe so svoje rekli še višji sodniki. V celoti so dali prav sodnici Sedej Grčarjevi, pritožbo obrambe zavrnili kot neutemeljeno in za obe kaznivi dejanji Mihi potrdili leto in dva meseca zapora, Jasni pa zaradi preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi desetmesečno pogojno zaporno kazen s preizkusno dobo dveh let.

Stari znanci policije in redni obiskovalci slovenskih sodišč so po prepričanju preiskovalcev na napačno stran zakona znova stopili 24. maja 2010, ko sta policista med 21. in 22. uro ob polju na Obvozni cesti v Ljubljani opazila osebni avtomobil, ki je stal in imel prižgane luči. Postala sta pozorna, saj so takrat imeli več prijav tatvin špargljev. Da bi preverila, kaj se dogaja in ugotovila identiteto neznancev, sta se s službenim vozilom približala parkiranemu golfu. Takrat pa se je začelo.

Pričakovala buren odziv in poklicala pomoč

Voznik golfa je dirjal proti naselju Roje, kjer domujejo Strojanovi. To sta uniformirana policista dobro vedela, zato sta iz previdnosti operativno-komunikacijski center pozvala, naj pošlje okrepitve. Pokazalo se je, da je bila pomoč kolegov zelo dobrodošla.

Policista sta povedala, da je voznik Rok Skok Novak, tedanji Violetin partner, pri bivalnem šotoru ob robu naselja ustavil, izstopil iz vozila in zatrjeval, da ni vozil. Policist ga je pozval, naj pristopi do službenega vozila, a tega ni upošteval. Zato ga je policist prijel za roko in odpeljal do policijskega avtomobila, kjer je hotel opraviti postopek. Takrat so se iz družinskega naselja začeli približevati člani družine Strojan in vpili, naj voznika izpustijo. Policista sta med njimi prepoznala Igorja, Miho, Jasno in Violeto.

Vpitje in grožnje so se prevesili še v fizično obračunavanje z varuhi reda in miru. Slišati je bilo kričanje v romskem jeziku, a je bilo tudi v slovenščini jasno slišati, da je »treba policiste razbiti«. To so razjarjeni domačini še kako upoštevali, saj so v policista začeli metati kamenje, lonce, kozarce in še marsikaj, kar jim je prišlo pod roke. Razbežali so se šele, ko so na pomoč prišle druge patrulje.

Prav vsi so kazenski pregon pripisali policijskemu konstruktu in očitke policistov označili za lažnive. Izgovor, ki ni šel skozi sodniško sito. Sodnica Sedej Grčarjeva je bila ob izreku sodbe v kratki obrazložitvi povsem jasna, da so bili policisti prej zelo resnicoljubni, saj so jih s tem, da o nekaterih niso mogli z gotovostjo trditi, da so storili kaznivo dejanje, oprali krivde, ne pa po nepotrebnem »potunkali«. Da se zelo trudijo za to, da se Romi ne bi »getoizirali«, in zato z njimi veliko delajo, je v preiskavi povedal tudi eden od zaslišanih policistov.