Tiskane izdaje
Ljubljana - Dogaja se, da kazenski postopki zoper obtožene trajajo leta in leta zaradi izogibanja sodišču ali bega pred roko pravice. Redkeje pa, da so oškodovanci tisti, ki jih sodišču nikakor ne uspe priklicati. S takšnim primerom se ukvarja ljubljansko okrožno sodišče, ki sodi trojici zaradi poskusa izsiljevanja.
»Prosim, pokličite policijo, izsiljujejo me!« je pisalo na listku, ki ga je uslužbenki NLB v Velenju pod nos pomolila ženska, ki je stopila pred njeno okence. Uslužbenka je reagirala prisebno in takoj poklicale policiste, ki so kmalu prijeli domnevne izsiljevalce - Danijela Praštala, Seada Suljanovića in Aleksandra Ajdiška. Praštalo in predvsem Suljanović sta bila že mnogokrat omenjena v časopisnih člankih zaradi afere Global leta 2007, a domnevno izsiljevanje je še precej starejše od tragičnega dogodka pred ljubljanskim lokalom, saj naj bi se dogodek zgodil davnega 13. marca 2003.
Oškodovanka Melanija Stropnik je takrat vodila Ajdiškov lokal Fleks na Nazorjevi ulici v Ljubljani, a naj ne bi poravnavala dolga varnostni službi Vip varovanje, katerega solastnik in operativni šef je bil takrat Praštalo. Tožilstvo trdi, da so tistega dne okrog 7.30 Suljanovič, Ajdišek in Amir Muminović, Praštalov poslovni partner, prišli na dom Stropnikove za Bežigradom. Ajdišek naj bi jo udaril in vprašal, koliko je dolžna varnostnikom. Zaradi nasilja in groženj naj bi jim dejala, da ima na banki v Velenju shranjenih milijon takratnih tolarjev (4172 evrov), nato so odšli pred stanovanjski blok, kjer je v avtomobilu čakal Praštalo. Vsi razen Muminovića so se odpeljali v Velenje, ji menda med vožnjo iz telefona vzeli SIM-kartico, da ne bi mogla poklicati na pomoč. Da ne bi pobegnila, trdi tožilstvo, je Praštalo tudi vstopil z njo v bančno poslovalnico, a je Stropnikova uslužbenki izročila listek.
Postopek ovira njegovo poslovanje
Te dni so na ljubljanskem okrožnem sodišču obtoženi podali svoj zagovor, pri katerem sicer vztrajajo že leta. »V življenju se nisem pretepal. Da bi pa žensko udaril? Nikoli!,« je zatrdil Ajdišek, ki je opisoval, kako je oškodovanka takrat za cel teden izginila. Ko so ga klicali, da varnostni službi dolguje denar, so se oglasili pri njej doma, da bi zadevo razčistili. Stropnikova je predlagala, da gredo na banko, kjer jim bo izročila denar, ni pa bilo nobenega nasilja ali groženj. V avtomobil je šla prostovoljno, tudi SIM-kartice ji ni iz telefona nihče jemal.
Podobno je povedal Praštalo, ki je dejal, da sam sicer ne ve, kaj se je dogajalo v stanovanju, a da nikogar niso nikamor silili. Povedal je, da ga je poklical Muminović, ki sam ni imel avtomobila, in mu dejal, naj jih pelje na banko, da bi se poplačal dolg. Zanikal je tudi, da bi jo spremljal na banko, da ne bi pobegnila, saj naj bi šele kasneje prišel za njo in postopal pri vhodu. »Bilo bi precej lažje, če bi bila gospa tukaj in bi povedala, kaj je bilo. Tako pa je očitno, da se izogiba. Tudi to, da je za njo razpisana tiralica, pove veliko, za kakšno osebo gre,« je povedal in dodal, da ga postopek močno ovira, predvsem pri njegovem poslovanju.
Praštalo se v Keniji namreč ukvarja z diplomatskim varovanjem, a zaradi tega, ker je v postopku, določenih stvari sam ne sme opravljati in ne more pridobiti vizuma ter delovnega dovoljenja za Združene države Amerike. »Obsojen nisem bil nikoli, nastaja pa mi velika škoda,« je na sodišču povedal Praštalo, na hodniku sodišča pa nam še dodal, da je prepričan, da je bila poteza Stropnikove na banki namenjena le temu, da se izogne upnikom: »Že takrat na policiji je gospa dejala, da ji je slabo, zaradi česar je stopila ven. A je ni bilo nikoli več nazaj. Nas pa so na policiji držali osem ur!«
Najmanj je imel o zadevi povedati Suljanović, ki po lastnih besedah sploh ni vedel, za kaj gre in čemu se sploh peljejo v Velenje. Tistega dne, je dejal, je bil v Praštalovi družbi in zaradi tega je pač odšel z njimi, v Fleksu pa menda nikoli ni deloval kot varnostnik, temveč je bil tam le reden gost in je tako poznal Ajdiška in Stropnikovo. Suljanović in Praštalo se na sodišču sicer nista mogla strinjati glede tega, ali se je Suljanović pripeljal s Praštalom, ali je bil, kot trdi Praštalo, tam že prej po Muminovićevem naročilu.
V Afriki prodaja zlato?
Sodnica Sinja Božičnik je pojasnila, da zadnji podatek o Stropnikovi sega v leto 2011, junija tistega leta so se namreč policisti z njo pogovarjali na Črtomirovi ulici, kjer je bila podnajemnica. Za njo sta sicer že leta razpisana tiralica zaradi goljufije in izdan evropski nalog za prijetje. Njen zadnji znan naslov naj bi bil v Beogradu, a na zaprosilo naših organov Srbi niso odgovorili glede tega, ali se tam tudi nahaja. Tudi družina z njo nima stikov, po besedah sodnice pa so se pojavile nepreverjene informacije, da naj bi se v Gani oziroma Nigeriji ukvarjala s prodajo zlata. Naši organi so imeli še leta 2006 podatke o tem, da naj bi se ukvarjala s prostitucijo in menjavala naslove stalnega bivališča.
Vprašanje je torej, kdaj in če sploh bo Stropnikova dosegljiva za sodišče, zaradi česar je Praštalov zagovornik Milan Krstić apeliral na tožilstvo, naj vendarle umakne obtožnico. »Ne vem, kakšen interes še zasleduje tožilstvo razen trme,« je dejal in dodal, da oškodovanka ni bila zaslišana niti v preiskavi in celo niti ni podpisala kazenske ovadbe, zaradi česar obtožnica ne bi smela postati pravnomočna. Po njegovem je nesprejemljivo, da so pod takšnimi pogoji trije obtoženi v kazenskem postopku že toliko let. S tem sta se strinjala tudi zagovornica Suljanovića Nina Radulović, ki je celo prepričana, da bi morali oškodovanko že razglasiti za mrtvo, kakor tudi Ajdiškov zagovornik Peter Skubic, ki je glede na opis dogajanja prepričan, da tožilstvo ne bi smelo tožiti zaradi poskusa izsiljevanja, temveč kvečjemu samovoljnosti.
A je tožilstvo prepričano, da je bila izpoved oškodovanke verodostojna, poleg tega pa podprta tudi z dokazilom o poškodbi, zato od pregona za zdaj ne namerava odstopiti. Ker je zaslišanje Stropnikove za ta postopek bistveno, je sodnica tako sojenje prestavila na konec avgusta.
