V treh letih 148 obsodb zaradi nevarne vožnje

Ljubljana − V dveh letih in pol po uveljavitvi novega kaznivega dejanja nevarne vožnje so policisti zaznali 459 tovrstnih dejanj, do zdaj pa so sodišča izrekla 148 obsodilnih sodb in le dve oprostilni. Zaradi nevarne vožnje je od spremembe zakonodaje umrlo najmanj 16 ljudi.

V zadnjem polnem letu nekdanje države je na slovenskih cestah življenje izgubilo 517 ljudi. Politika je poviševala, zniževala in spreminjala prometne kazni, da bi s tem vplivala na zmanjšanje števila nepotrebnih žrtev. Lani smo tako na cestah imeli 108 mrtvih, to je najmanj v zadnjih 25 letih, k temu so pripomogli tako politika kot vladne in nevladne organizacije, ki so v javnosti opozarjale na pomen varne vožnje, ter tudi avtošole in posledično še vozniki. Vsaj večina.

Pred slabim desetletjem je strokovna in laična javnost začela zaskrbljeno opažati vse pogostejše objestne vožnje med vozniki, »zasledovalne« vožnje tik za vozilom in nevarnih prehitevanj. Policisti so obravnavali čedalje več smrtno nevarnih voženj v nasprotno smer po avtocesti.

Pojavljale so se tudi govorice, da je izzivanje smrti z vožnjo v nasprotno smer pogosto posledica stav. Politika si je zatiskala oči in ušesa pred naraščajočo problematiko vse do 2. oktobra leta 2009, ko se je v jutranjih urah na štajerski avtocesti zgodila ena največjih tragedij na slovenskih cestah. Branko Maček je mrtvo pijan med vožnjo v nasprotno smer na avtocesti pri Arji vasi ubil tri mlade ljudi, Petra Kračuna, Tjašo Koštomaj in Natašo Godec.

Politika je s podporo stroke v odziv na tragedijo pripravila spremembo kazenskega zakonika, ki je prinesla novo kaznivo dejanje nevarne vožnje. Po tedaj veljavni ureditvi se je štelo, da je oseba storila kaznivo dejanje, če je sočasno storila več hudih prekrškov, od 14. junija leta 2012 pa je dovolj le en »čezmeren« prekršek, da se moramo na sodišču zagovarjati zaradi nevarne vožnje.

Preveč tolerantni do objestnežev

Skoraj tri leta po spremembi zakonodaje na Javni agenciji Republike Slovenije za varnost prometa ugotavljajo, da objestni vozniki še vedno predstavljajo precejšnjo težavo v prometu, čeprav veliko nesreč po njihovem mnenju običajno ne povzročijo, saj so s svojo vožnjo opazni in se jim drugi umikajo. Podatkov o tem, kam se uvrščajo vozniki glede objestne vožnje v primerjavi z drugimi evropskimi državami, na agenciji nimajo. »Glede na izkušnje vožnje po drugih evropskih državah pa vsekakor v zgornjo tretjino,« je prepričan področni podsekretar na agenciji Andrej Justinek.

Z vidika splošne nevarnosti je po oceni agencije bolj smiselno govoriti o agresivni vožnji, v katero po eni strani spadajo namerna premajhna varnostna razdalja, prehitra vožnja, vožnja skozi rdečo luč, izsiljevanje prednosti, neprimerna uporaba troblje, dolgih luči in drugih znakov neverbalne komunikacije, po drugi pa tudi načrtno zaviranje, ko tik za nami pelje avtomobil. Mednarodna evropska raziskava Sartre 4 je pokazala, da tudi vozniki v Sloveniji menijo, da se takšne vrste vožnje dogajajo »relativno pogosto«.

»Agresivna vožnja in tudi splošna netolerantnost do drugih udeležencev je stvar prometne kulture in se spreminja izjemno počasi,« opozarja psihologinja Mateja Markl iz Agencije za varnost v prometu. Po njenih besedah jo lahko oblikujemo s stalnim sporočanjem in opozarjanjem na težave ter s potrditvami ustreznega ravnanja. Če nam nekdo odstopi prednost v prometu, med osnovni prometni bonton spada zahvala, realnost pa je dostikrat drugačna. Namesto da bi se oseba z dvigom roke zahvalila, se ta odpelje naprej, kakor da bi morali vsi vozniki prav njemu odstopati prednost.

Pri tem na agenciji menijo, da težava ni samo družba, temveč tudi država. »V družbi objestni vozniki niso tolerirani, jih pa preveč tolerirajo nadzorni organi in organi pregona. To nakazuje tudi reševanje problematike tovrstne vožnje. Visoke kazni ne zaležejo, saj objestni vozniki najdejo načine, kako se izogniti plačilu,« so prepričani na agenciji.

Prav zaradi kulture izogibanja kaznim je po prepričanju profesorja Marka Poliča z oddelka za psihologijo na ljubljanski filozofski fakulteti bolj kot višina kazni pomembna njihova neizogibnost. »To pomeni večjo verjetnost, da bo ta voznik ob kršitvi kaznovan, kot da ne bo. Predvsem pa je treba ustvariti v družbi takšno vzdušje, da bodo ljudje imeli takšno vedenje za zavržno, da v kršilcih ne bodo videli junakov, ampak lumpe. Žal še vedno prevladuje večje sočustvovanje s kršitelji kakor z njihovimi žrtvami,« ugotavlja Polič.

370 obtožnic, 148 obsodb

Kako je torej s kaznovanjem v praksi? Policisti so od uveljavitve novega kaznivega dejanja do 31. decembra lani zaznali 459 kaznivih dejanj nevarne vožnje, katere posledica je bila prometna nesreča. V 16 primerih je bila posledica nevarne vožnje smrt najmanj enega človeka, po šest tovrstnih nesreč se je zgodilo v letih 2012 in 2013, pet pa lani, so pojasnili na generalni policijski upravi.

Okrožna državna tožilstva so od uveljavitve novega kaznivega dejanja vložila 370 obtožnic proti 364 različnim osebam. »Iz našega informacijskega sistema izhaja, da je bilo pravnomočno končanih 150 kazenskih postopkov. Od tega je sodišče izreklo obsodilne sodbe 148 osebam,« so za Delo pojasnili na vrhovnem državnem tožilstvu. Obenem dodajajo, da tožilstva o pravnomočnosti obveščajo sodišča, zato je po njihovi oceni končanih še več zadev, a okrožna državna tožilstva o tem še niso bila obveščena. Izmed 148 pravnomočno obsojenih je sodišče v 28 primerih izreklo le denarno kazen, 35 ljudi so zaradi nevarne vožnje obsodili na zapor, 85 voznikov pa jo je odneslo le s pogojno obsodbo. Zagrožena kazen zaradi prometne nesreče s smrtnih izidom, ki je posledica nevarne vožnje, je po veljavni zakonodaji od enega do 12 let zapora. Sodišče je do zdaj po podatkih vrhovnega državnega tožilstva zaradi nevarne vožnje izreklo najvišjo kazen štirih let zapora.