Tiskane izdaje
Da zadeva stoji, je menda kriva preobremenjenost okrožnega sodnika Mirana Jazbinška. Kot nam je namreč na naše vprašanje pojasnil predsednik sodišča Matevž Žugelj, se sodnik prednostno ukvarja z reševanjem starejših primerov. »To so zelo zahtevne in obsežne zadeve. Iz sodnikovega poročila izhaja, da bo zadevo Vodušek razpisal takoj, ko bo prišla na vrsto,« je povedal Žugelj. Je pa Jazbinšek po njegovih besedah še dodal, da gre za zelo zahtevno strokovno vprašanje o tem, kateri dokazi bodo izločeni iz kazenskega spisa.
Kriminalisti so Voduška na parkirišču na Trojanah aretirali 12. julija 2012 v trenutku, ko je prejemal označeni denar. Proti njemu in velenjskemu podjetniku Stanislavu Gabercu je bila konec oktobra 2012 vložena obtožnica, ki bremeni Voduška, da je oškodovancema grozil, da bo podrobnosti o njiju razkril v medijih, v zameno za molk pa zahteval 350.000 evrov v gotovini ali odkup njegovih terjatev v višini 160.000 evrov. Vodušek sicer od vsega začetka vztraja, da ni šlo za izsiljevanje, temveč za poslovno sodelovanje. »Šlo je za poslovno sodelovanje, ki ga je predlagal Unior. Podpisali smo več deset oglaševalskih pogodb, ko bi jih morali realizirati, pa so proti meni vložili kazensko ovadbo,« je pred časom prepričeval javnost.
Toda Gaberc je nato s celjskimi tožilci sklenil sporazum o priznanju krivde za poskus izsiljevanja, ti pa so v zameno privolili v pogojno kazen. Gaberc je sicer na sodišču potunkal tudi Voduška, saj je tožilki Simoni Kuzman Razgoršek v celoti prikimal in v sklepni besedi dejal, da ima čisto prav. Sodišče je poleg tega upoštevalo, da je imel nekdanji podjetnik iz Velenja pri vsem skupaj zgolj manjšo vlogo. V žep bi pospravil le 2000 evrov in še te bi mu moral izročiti Vodušek.
Pri izreku kazni 14 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let so upoštevali, da je ostalo pri poskusu dejanja, da je še nekaznovan in da je s sodelovanjem pripomogel k racionalizaciji postopka, torej k sklenitvi sporazuma o priznanju.
Izrečene kazni za izvirni greh
Na sodišču se je končalo tudi sojenje zaradi izvirnega greha, torej finančnih mahinacij, s katerimi je menda hotel zaslužiti Vodušek. Tako je najprej krivdo za zlorabo položaja priznal nekdanji predsednik uprave Uniorja Gorazd Korošec in se pogodil za 16 mesecev pogojnega zapora s preizkusno dobo dveh let. Pozneje pa je bil zaradi pomoči pri kaznivem dejanju obsojen tudi direktor podjetja Rhydcon Vinko Stiplovšek. Dobil je enako kazen kot Korošec.
Bistvo zgodbe, v kateri je domnevno poskušal z izsiljevanjem zaslužiti novinar Vladimir Vodušek, je šest fiktivnih računov za 180.000 evrov, ki jih je podjetje Rhydcon izdalo zreškemu Uniorju za storitve, ki jih nikoli ni opravilo. Z računi naj bi poplačali obresti posojila, ki so ga v Rhydconu najeli za nakup Uniorjevih delnic.
Na zadnjem predobravnavnem naroku na celjskem okrožnem sodišču sta Vodušek in njegov zagovornik Boštjan Penko predlagala izločitev vrste dokazov, češ da so bili pridobljeni nezakonito, in posledično tudi izločitev okrožne sodnice Marjane Topolovec Dolinšek, ker da je seznanjena z nezakonitimi dokazi. Proti predlogoma se je izrekla državna tožilka Simona Kuzman Razgoršek. Toda nato je bil spis predodeljen Jazbinšku.
Penko ključni problem v tem postopku sicer vidi v neenotni sodni praksi, še zlasti ko gre za tajne policijske sodelavce, ki niso registrirani. Kot je poudaril, ni vseeno, kaj bo ostalo v kazenskem spisu, glede na to, da bo obramba dokazovala, da je bil Vodušek napeljan h kaznivemu dejanju in da ni nameraval izsiljevati.
Vodušek je takrat sicer povedal, da je dobil informacijo, da je Unior pral denar, in se obrnil na družbo, kjer pa so zagotovili, da se s takšnimi posli ne ukvarjajo. Zato se je odločil, da informacije ne bo preiskoval, dokumente pa je vrnil svojemu viru, tako da v rokah ni imel ničesar, s čimer bi lahko izsiljeval. Kot je še navedel, so mu v Uniorju sami ponudili oglaševanje.
Z enim postopkom
Da ga je sodišče zaradi teh razlogov enkrat že oprostilo, a je bila takšna odločitev po pritožbi tožilstva razveljavljena, je pojasnila tudi njegova zagovornica Tanja Roblek. V novem postopku pa je bilo po njenih besedah le dodatno dokazano, da je bilo podjetje v prisilni poravnavi in pozneje v stečaju: »Če nekdo ne plačuje delavcem vseh obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ker jih ne more zaradi insolventnosti, to ne pomeni, da je storil kaznivo dejanje.«
