Vozniki tovornjakov se velikokrat sploh ne zavedajo utrujenosti

Ljubljana - Tovornjakarji ali kralji cest, kot jih nekateri imenujejo, so sicer vozniki kot vsi drugi. Med njimi so tudi takšni, ki ogrožajo vse okoli sebe. Nekateri tovornjaki so prave tempirane bombe, pravi izvedenec prometne stroke dr. Iztok Ciglarič, ki je za Delo pojasnil, kakšno nevarnost lahko na primer pomeni nepravilno naložen tovor ali preobremenjen tovornjak.

O preobremenjenosti voznikov, ki so nemalokrat pod pritiskom delodajalcev, pa je spregovoril Marko Polič, strokovnjak s področja psihologije prometa. »Vožnja s tovornjakom v dana šnjih časih ni fizično naporno delo, saj vozniki večinoma sedijo na udobnih sedežih, tovornjaki pa so opremljeni z raznovrstnimi sistemi, ki lajšajo vožnjo,« pravi Marko Polič. »Je pa miselno naporno delo. Če vožnja traja zelo dolgo, nastopi miselna utrujenost, ki slej ko prej zdela še tako izkušenega voznika. Vplivajo tudi nizkofrekvenčni tresljaji, ki voznika uspavajo. Vse skupaj lahko privede do tega, da človek spregleda pomembne informacije na cesti, posledica pa je lahko nesreča,« pojasnjuje Polič in dodaja, da se vozniki, ki jim je v kabini tovornjaka udobno, večkrat sploh ne zavedajo utrujenosti in si odrekajo postanek. Svoje, pravi, prispevajo še pritiski tistih, ki hočejo, da se posle čimprej opravi. Predpisi in normativi, ki omejujejo čas vožnje, so namenjeni prav temu, da se zaščiti voznika in druge udeležence v prometu. Vozniki so sicer različni, eni se utrudijo prej kot drugi, na vsakega pa različno vplivajo tudi pogoji, v katerih vozijo.

Nočna vožnja nevarnejša

Čeprav obstajajo tudi tako imenovani nočni tipi, je po Poličevih besedah na splošno bolj nevarna nočna vožnja, saj smo ljudje takrat praviloma bolj zaspani. To je tudi razlog, da je ponoči glede na razmeroma majhno število vozil na cesti relativno veliko nesreč. Nevarni so lahko tudi odseki, ki veljajo za varne, saj so vozniki na nevarnih ovinkih največkrat zelo pozorni in se ustrezneje odzivajo. Verjetnost, da nas bo kaj presenetilo, pa je večja na varnem odseku, predvsem ponoči. »Dolgočasna in dolgotrajna vožnja, ki je značilna za avtoceste, lahko vodi v tako imenovano avtocestno hipnozo. Kadar je cesta enolična in dovolj široka ter na njej ni ovir, se zavest lahko zoži in vozniki lahko zapadejo v stanje, ko sploh ne vedo, kje vozijo. Vožnja postane samodejna, kar pa je lahko v nepredvidljivi situaciji zelo nevarno,« pojasnjuje Polič in dodaja, da je zato zelo koristno, če ima voznik sopotnika, s katerim klepeta, si prižge radio ali pa se preprosto ustavi in naredi deset počepov, da ohranja budnost.

Ljudje se večkrat jezijo nad tovornjakarji, ki s počasnim prehitevanjem povzročajo zastoje na avtocesti. A Polič opozarja, da je prometna kultura tovornjakarjev, čeprav je ob takšnem početju bolj opazna, precej podobna splošni prometni kulturi v naši državi, kjer vozniki pred seboj ne trpijo nikogar, pa če prav vozi le nekaj kilometrov počasneje. Podobno je z izsiljevanjem; Polič meni, da je med kralji cest zagotovo tudi nekaj takšnih, ki se zaradi velikosti vozila počutijo močnejše in s tem varnejše, to pa tudi izkoriščajo.

Vozniki pod pritiskom lastnikov

Iztok Ciglarič je za Delo pojasnil, da imajo tovornjakarji pri »norem prehitevanju« tudi druge motive: »Vozniki so pod velikim pritiskom lastnikov, ki od njih zahtevajo maksimalni ekonomski učinek, k temu pa sodi tudi vožnja s kar najmanj pospeševanja ali zaviranja. Vsako tovorno vozilo je opremljeno s tahografom in napravo GPS, zato je način vožnje sledljiv in nadziran. Problem je, ko vozniki tovornih vozil postavijo cilj pred varnost, zlasti pa takrat, ko ne upoštevajo prometne signalizacije, ki jim na primer izrecno prepoveduje prehitevanje na določenih odsekih hitrih cest ali avtocest.« Težava, ki se je pokazala ob začetku te zime, je tudi neustrezna opremljenost tovornih vozil (za kar so odgovor ni lastniki vozil), ki v kombinaciji z željo voznika tovornega vozila, da nadaljuje vožnjo, lahko privede do zastojev.

Čeprav širša javnost, pa tudi pretežen del stroke v Sloveniji danes pozna le osnovni oziroma najpreprostejši koncept analize prometnih nesreč, ki razloge za nastanek nesreče pripisuje enemu samemu vplivnemu dejavniku, na primer neprilagojeni hitrosti, razlogi za nastanek nesreč po Ciglaričevih besedah tičijo v kombinaciji različnih dejavnikov. »Ko govorimo o prometnih nesrečah z udeležbo tovornih vozil, se vzroki največkrat razlikujejo od tistih, v katerih so udeležena druga vozila,« pojasnjuje. V naseljenih krajih je najpogostejša kombinacija, zaradi katere se zgodi nesreča, sprememba smeri gibanja vozila (zavijanje v levo ali desno) v kombinaciji z omejeno preglednostjo oziroma mrtvimi koti okoli tovornega vozila. Gre za nesreče, v katerih so drugi udeleženci pogosto pešci, kolesarji in vsi tisti, ki jih s skupnim imenom poimenujemo šibkejši udeleženci. Na odprtih cestah pa je najpogostejša kombinacija, ki privede do prometne nesreče, menjava prometnega pasu tovornega vozila v kombinaciji z višjo hitrostjo drugih udeležencev v prometu in neugodnimi voznimi pogoji.

Tovornjaki so lahko nevarni tudi, ko prevažajo nepravilno naložen tovor, ki vpliva na dinamiko gibanja vozila. »Pogosto nepravilno naložen tovor v nekaterih prometnih situacijah povzroči nestabilno gibanje tovornega vozila, ki ga tudi poklicni vozniki ne morejo več nadzirati. Gre za položaj, ki se skoraj vedno konča najmanj z veliko gospodarsko škodo, lahko pa se konča tudi tragično. Nepravilno naložen tovor lahko pomeni pravo »tempirano bombo«, ki jo bo v neki prometni situaciji razneslo. Primer je nepravilno pritrjen tovor, ki se ob vožnji v zavoj prevrne, sunek ob prevračanju tovora pa destabilizira vozilo. Kombinacija nepravilne pritrditve tovora in sunka vetra, kar je v Sloveniji na nekaterih območjih (na primer ob burji v Vipavski dolini) pravzaprav pogost pojav, pa je lahko usodna.