Tiskane izdaje
Institut začasnega odvzema motornega vozila, katerega glavni namen je bilo takojšnje sankcioniranje voznikov, ki se požvižgajo na zakonodajo – ponavadi so to serijski kršilci cestnoprometnih predpisov –, je zakonodajalec »v boj« za čim bolj varne ceste poslal leta 2008. Zakonodaja o tem je torej razmeroma mlada, je pa v sedmih letih doživela številne spremembe. Te so bile tako hitre, da so strokovnjaki začeli opozarjati, da nenehno spreminjanje zakonov prinaša le zmedo. Določbe, ki se nanašajo na odvzem vozila, so se tako spreminjale v letih 2011, 2012 in 2013.
Od ostrejšega k milejšemu
Po veljavni zakonodaji je prvi pogoj za odvzem vozila, da policist voznika zaloti pri hujšem prekršku, za katerega sta predpisani globa in stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk. Med takšne prekrške na primer spadajo nepravilno prehitevanje, prekoračitev hitrosti nad deset kilometrov na uro v naselju, izsiljevanje prednosti, vožnja pod vplivom alkohola in drugih substanc.
Poleg tega mora biti izpolnjen vsaj še en pogoj, in sicer, da je bil voznik v zadnjih dveh letih trikrat pravnomočno kaznovan za prekoračitev hitrosti na območju cone za pešce oziroma umirjenega prometa za več kot 20 kilometrov na uro, v naselju za 30 kilometrov na uro, zunaj naselja za 40 kilometrov na uro in za 50 kilometrov na uro na avtocesti; ali zaradi vožnje pod vplivom alkohola oziroma drugih prepovedanih substanc oziroma odklona preizkusa psihofizičnega stanja. Policisti lahko vozilo zasežejo tudi mimo naštetih pogojev, a le, če nekdo vozi brez vozniškega dovoljenja ali v času izvrševanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma v času prepovedi uporabe vozniškega dovoljenja.
Vrnejo, prodajo ali uničijo
Voznik, ki je storil prekršek, mora plačati tudi vse stroške postopka. To so poleg globe tudi stroški sodnega postopka s stroški avtovleke, hrambe, prodaje ali uničenja vozila. Ti so odvisni od pogodbenika, s katerim ima posamezna policijska uprava sklenjeno pogodbo.
Policija je samo za vleko v letih 2013 in 2014 plačala skupno 605.247 evrov ter še dodatnih 343.390 evrov za hrambo vozil, kar skupaj v dveh letih znese dobrih 948.000 evrov. Policisti najpogosteje zasežejo motorno vozilo zaradi kršitev, povezanih z vozniškim dovoljenjem, pravijo na generalni policijski upravi. Po podatkih vrhovnega sodišča so slovenska sodišča lani prejela 3363 obtožnih predlogov za odvzem motornega vozila.
Pristojno sodišče lahko kršitelju, ki ni nujno lastnik vozila, avtomobil vrne, proda ali uniči. »Sodišče pri tem upošteva vse okoliščine primera, ki jih sicer ni mogoče pavšalno opredeliti, saj so različne od primera do primera. Vsekakor so pomembne okoliščine, ki jih je treba upoštevati pri odločitvi, ali naj se vozilo odvzame, predkaznovanost storilca, teža storjenega prekrška in odnos storilca do dejanja,« pojasnjujejo na ljubljanskem okrajnem sodišču.
V uničenje se po njihovih besedah praviloma pošljejo vozila brez prave tržne vrednosti in vozila, ki tehnično niso brezhibna in je že vnaprej očitno, da jih ne bo mogoče prodati oziroma bi prodaja pomenila zgolj dodatne stroške za proračun. Preostala vozila, ki niso vrnjena, gredo v prodajo, ki jo opravi pristojni davčni organ.
Več cest, več odvzemov
Od 3363 zaseženih vozil so sodišča kršiteljem lani vrnila 2118 vozil, v uničenje so jih poslali 845, za 120 so odredila prodajo. Ob tem jim je ostalo še 255 nerešenih zadev, v petih primerih je prišlo do izročitve, kar po navedbah višjega sodišča pomeni, »da v tistem trenutku vozila ni bilo mogoče vrniti neposredno lastniku, zato je bilo s strani sodišča predano (izročeno) policiji ali drugemu organu, ki naj bi naprej poskrbela za vrnitev«. V 20 primerih pa je sodišče zadevo drugemu pristojnemu organu.
Število odvzetih vozil po različnih koncih države ni povezano s samo kulturo vožnje, temveč je po navedbah policije sorazmerno z velikostjo policijskih uprav in cestnega omrežja. Največ avtomobilov tako zasežejo ljubljanski policisti, sledijo njihovi kolegi iz Maribora in Celja.
