Tiskane izdaje
Ljubljana – Zaman je 59-letni Izet Adilović sodišče prepričeval, da maja letos ni dvignil roke nad policiste, jim grozil in izustil še marsikatero sočno.
Argumenti tožilstva so bili prepričljivejši, zato bo obtoženi, če bo sodba pravnomočna, leto in pol preživel za rešetkami.
Povsem nedolžno preverjanje dokumentov se je 17. maja okoli desetih dopoldne na dvorišču večstanovanjske hiše na Kersnikovi 2 v Domžalah sprevrglo v pravo filmsko akcijo. Domžalska policista sta pri preverjanju dokumentov avtomobila ugotovila, da je čas, da Adiloviću zaradi več cestnoprometnih prekrškov zasežejo opla kadetta.
Umiril ga je šele solzivec
Tega ni in ni mogel sprejeti in nad policiste je šel z železnim kolom in sekiro, na koncu je v roke prijel kladivo, razbil avtomobilsko šipo ter udarjal po pokrovu motorja svojega vozila.
Policistom je grozil s smrtjo in tulil, da se bo spravil tudi na njihove otroke. Možje postave so takrat spoznali, da pri njem lepa beseda nikakor ne zaleže. Eden od njih je stekel za nasilnežem, a ta je proti njemu zamahnil s kladivom in ga udaril po roki.
Kljub vsemu mu je Adilovića uspelo zbiti na tla, s pomočjo kolegov pa so ga obvladali in mu nadeli lisice. Pri tem, da se je razboritež vsaj nekoliko umiril, je pomagal solzivec.
Po končanem policijskem pridržanju se je Adilović srečal s preiskovalnim sodnikom in ta je sklenil, da bo na sojenje počakal v priporu.
Obtoženi je zavrnil očitke tožilstva, neprimerno vedenje in nasilnost pa pripisal možem v modrem. Potarnal je, da ga imajo domžalski policisti na piki.
Sodišče je zaslišalo vseh pet vpletenih policistov in ti so zanikali, da bi imeli obtoženčevi predhodni »grehi« kar koli pri očitanem dogodku. Vsi po vrsti so pojasnili, da je bil Adilović gluh za njihova opozorila, naj se umiri, zato jim ni preostalo drugega, kot da uporabijo silo. Da pooblastil niso presegli, priča tudi zdravniški izvid, kjer piše, da Adilović med aretacijo ni dobil nobenih poškodb.
Tožilka Maša Podlipnik je v sklepni besedi vztrajala, da je obtoženemu krivda v celoti dokazana. Poudarila je, da mora sodišče pri odmeri kazni upoštevati vztrajnost in stopnjevanje nasilja in da je še zdaj povsem nekritičen do svojega dejanja.
Čeprav je Adilović formalno nekaznovan, saj so se mu tri pravnomočno pogojne obsodbe že iztekle, je tožilka opozorila, da tega le ne gre spregledati. Predlagala je leto in osem mesecev zapora.
Nasprotno je ocenila odvetniška kandidatka Tea Mlinar Kovačič, ki jo je zmotilo predvsem »neobičajno delo policije«. Vse skupaj jo spominja na vnaprej pripravljen scenarij, saj Adilović v lokalnem okolju velja za silaka. Edina pravična sodba bi po njenem mnenju bila oprostilna ali pa vsaj pogojna obsodba.
Ko je sodnica dala na tehtnico argumente tožilstva in obrambe, je ugotovila, da je obtoženemu krivda dokazana. Zaradi poskusa kaznivega dejanja napada ali maščevanja uradni osebi ga je obsodila na leto in pol zapora.
»Edina olajševalna okoliščina je vaša formalna nekaznovanost, dejanje, ki ste ga storili, je bilo precej zavržno. Nihče nima pravice tako groziti – ne policistom, ne meni, ne nikomur drugemu,« je jasno povedala obtoženemu.
Če bo sodba šla skozi sito višjih sodnikov (zagovornica je namreč pritožbo že napovedala), bo moral Adilović poravnati še stroške kazenskega postopka. Do pravnomočnosti pa bo počakal za zapahi. Eden od dveh lažje poškodovanih policistov, ki je vložil premoženjskopravni zahtevek, bo moral za morebitno odškodnino sprožiti civilni spor, je sklenila sodnica.
Iz hiše pregnal družino
Adilović v preteklosti ni delal preglavic le varuhom reda in miru, ampak je pred leti poskrbel, da je družina Šoštarič, ki je živela v isti hiši, pristala na cesti. V to jo je prisilil z nenehnim psihičnim in fizičnim obračunavanjem.
Šoštaričevi so o problematiki pisali vsem po vrsti, a so vsi dvignili roke, češ da je to civilnopravni spor. Šlo je celo tako daleč, da je Stanislav Šoštarič navrgel, da stanovanje podari sodnikom, tožilcem, odvetnikom in poslancem, pa naj imajo Adilovića za soseda. Interesentov ni bilo.
