Tiskane izdaje
V Srbiji je jetnikov 57 odstotkov več kot prostora v zaporih, v Italiji pa malo manj kot 50 odstotkov. Stavbe, v katerih so zapori, so bile povečini zgrajene v 18. in 19. stoletju, torej so stare dvesto ali tristo let. Novejših zaporov so zgradili veliko, pa gradnje v veliko primerih niso končali ali pa so iz že kakšnega razloga novi zapori ostali prazni.
V marsikaterem primeru menda sploh ne najdejo pravega razloga za to, da daleč od mestnih središč, na obrobju vsega, na samem stojijo ogromne zgradbe, ki so jih namenili za zapore, zdaj pa samevajo in propadajo. Neradi priznajo (kritiki pa prav take podatke poudarjajo), da je včasih vse prazno tudi zato, ker se je naknadno izkazalo, da v tiste odročne kraje denimo ni mogoče napeljati vode.
Morda so gradili samo zato, da se je mafija omastila z državnim denarjem pri gradnji. Morda so ugotovili, da v tisti deželi sploh ni toliko zapornikov, kolikor so zgradili sob. Pomemben je v takih primerih tudi podatek, da bi morali ob zaporu zgraditi še bloke, v katerih bi živeli pazniki, ki se ne morejo voziti daleč na delo v krajih, kjer javnega prevoza sploh ni.
Boljše stanje v razvitem delu države
Stanje v italijanskih zaporih je zelo podobno stanju razvitosti posameznih dežel. V Apuliji na jugu, ob jadranski obali, so zapori najbolj prenapolnjeni, saj je tam doma največ tujih delavcev in ilegalnih prišlekov, torej je tam tudi največ zapornikov. Stopnja prenapolnjenosti je v Apuliji kar 183-odstotna.
Na Južnem Tirolskem na severu je prostora na pretek, skoraj polovica celic je praznih, zapori so tudi lepo urejeni in za zapornike je poskrbljeno po visokih evropskih standardih. Precej dobre so razmere na Sardiniji in v Bazilikati, ki nista zanimivi za prišleke, domačini pa tudi raje bežijo za delom drugam, doma se jim še kazniva dejanja ne izplačajo.
V italijanskih zaporih je trenutno nekaj več kot 68.000 zapornikov, med njimi je 37 odstotkov tujcev, prostora v skupaj 208 zaporih pa je za 42.000 oseb. Fluktuacija je velika. Lani so pripeljali za rešetke 84.000 novih stanovalcev, med njimi 6400 žensk in dobrih 37.000 tujcev.
Zapornic s »stalnim« statusom je razmeroma malo, samo 2800, med njimi je skoraj 1200 tujk, povečini iz Maroka, Tunizije, Romunije in Albanije. Tudi moški zaporniki prihajajo pretežno iz teh štirih držav. Med zapornicami, ki so tam zaradi preprodaje mamil, prevladujejo Španke, Francozinje in Nemke.
Največ je zdravstvenih težav
Kjer je zapornikov preveč, so temu primerne tudi življenjske razmere. V starih zaporih ni možnosti za nič, kar naj bi sodilo k sodobnim zaporom. Ni zelenih površin, ni možnosti za zaposlitev, za študij, tudi bolezni so bolj pogoste in hujše, mamila je laže vnesti v zaporniške zgradbe, kakor jih tam nadzorovati.
Med vsemi zaprtimi v Italiji jih ima samo 13.000 možnost delati, število pa še pada. Pred dvema desetletjema je bilo zaposlenih skoraj 45 odstotkov zapornikov, zdaj jih je manj od četrtine.
Manjka 400 socialnih delavcev, ki bi se morali ukvarjati z zaporniki (moralo bi jih biti 1600), manjka tudi skoraj 800 učiteljev in vzgojiteljev (moralo bi jih biti 1300). Od 95 psihologov, kolikor jih je na uradnem načrtu kadrovske zasedbe, so v 206 zaporih zaposleni samo štirje. Predvidenih je 42 zdravnikov, v resnici jih dela zgolj 20. Direktorjev zaporov, njihovih pomočnikov in sodelavcev bi moralo biti 650, pa jih dela samo 440.
Največji so zdravstveni problemi, je nedavno povedal glavni direktor direkcije za zapore. Vsa zaporniška struktura je še najbolj podobna »lazaretu«, je rekel. Težave z zdravjem pestijo kar 80 odstotkov jetnikov, 38 odstotkov jih ima sicer res samo lažje težave, kar 37 odstotkov pa hujše bolezni in pet odstotkov je nevarno bolnih. Približno toliko je tudi hiv pozitivnih. Skoraj petina trpi za depresijo. Od mamil je odvisna tretjina zapornikov. Med njimi polovica odvisnikov jemlje karkoli ali več mamil hkrati, četrtina je odvisnih od opija in četrtina od koke.
Italijanska država se na politični ravni nenehno ukvarja z razmerami v zaporih, zlasti ob jubilejih in posebnih priložnostih temu namenijo veliko besed celo na najvišji ravni, ponavadi se jim pridruži tudi papež. Kmalu po koncu govorov se vse konča pri denarju. Več direktorjev zaporov se je zadnje čase prav ob proslavah pritoževalo, da jim večkrat na leto zmanjka denarja celo za položnice za elektriko in plin.
V Turčiji si moraš kupiti vse
Da so razmere v nekaterih tujih zaporih naravnost grozljive, se lahko marsikdo prepriča ob ogledu dokumentarnih oddaj. Svoje izkušnje v turškem zaporu pa je za medije po vrnitvi v Slovenijo opisal Franc Zelenko, ki je bil tam zaprt, ker je prevažal 13 ton anhidridne ocetne kisline, ki se uporablja pri proizvodnji heroina. Povedal je, da so ga najprej namestili v sobo brez elektrike in vode, kjer je bilo še približno trideset ljudi.
In ker si življenje po njegovih besedah v turškem zaporu nekoliko olajšaš le z denarjem in podkupovanjem paznikov, je tam zapravil najmanj 20.000 evrov. Plačeval je za elektriko in vodo, kupiti je moral posteljo, omaro, žimnico, pribor in posteljnino. Ko te premestijo v drug zapor, vse to imetje pustiš za seboj in zgodba se začne znova. Za zapahi vlada nasilje, zasebnosti ni.
Norveški raj med zapori
Ne le povprečen zapornik, tudi marsikdo drug pa se ne bi branil udobja, kakršnega so deležni obsojenci v zaporu na otoku Bastøy. Raj med zapori na Norveškem namreč tistim, ki so prišli navzkriž z zakonom, ponuja luksuzno prestajanje kazni.
Zaporniki so na otoku namesto v celicah nastanjeni v lesenih kočah, katerih ključe imajo sami, tako da jih lahko zapustijo, kadar se jim zljubi. Na otoku je dovolj lepih plaž, kjer poleti preživljajo prosti čas, ukvarjajo se lahko z ribolovom, tenisom, na voljo imajo savne ...
Na otoku ni oboroženih pravosodnih policistov, kar se povprečnemu človeku najbrž zdi čudno ob dejstvu, da tam niso zaprti zgolj tatiči, temveč tudi takšni, ki so storili huda kazniva dejanja - od preprodaje mamil do posilstev in celo umorov.
Vsak zapornik ima službo, izbirajo lahko med vrtnarjenjem, delom s konji, delom na kmetiji in drugimi dejavnostmi. Za svoje delo dobijo skromno plačilo, ki ga lahko porabijo v krajevni trgovini. Večkrat na dan se morajo javiti, da oblasti vedo, da so še na otoku. Beg z otoka, ki ni prav daleč od obale, bi bil sicer razmeroma lahek podvig. A tiste, ki pobegnejo, nato čaka običajen zapor, kamor pa si po tej izkušnji seveda ne želi nihče.
Marsikdo meni, da si jetniki ne zaslužijo takšnega razvajanja, a sodeč po statistiki je povratnikov med temi zaporniki manj kot med tistimi, ki gredo skozi običajen norveški zaporski sistem. V otoškem zaporu pravijo, da obsojencev ne kaznujejo, temveč jih spreminjajo v boljše ljudi.
