Za ustreljenega je kazen sramotna

Ptuj – Ves iz sebe, jezen na sodišče in slovenski pravosodni sistem, je Okrožno sodišče na Ptuju zapuščal 47-letni Andrej Svenšek. Ko je izvedel, da bo moral njegov vrstnik Srečko Sambolec, ki ga je februarja letos poskušal umoriti iz brezobzirnega maščevanja in ljubosumja, le za pet let za zapahe, se mu je zmešalo in je z dolgimi koraki zapustil sodno dvorano: »To je sramota. Tega mi ni treba poslušati.«

Zgodba sega v letošnjo zimo, ko je Srečko Sambolec v kletnem stanovanju bloka na Kajuhovi ulici v Kidričevem svojo 37-letno ženo, s katero sta bila v razhajanju, zalotil z novim ljubimcem. Ker je imel Srečko Sambolec ključe od skupnega stanovanja, je vstopil v kuhinjo in tam zagledal svojega »konkurenta«. Iz žepa je potegnil pištolo kalibra 6,35 milimetra in Andreja Svenška ustrelil. Le srečnim okoliščinam se možakar lahko zahvali, da je streljanje preživel nepoškodovan, saj se je krogla ustavila v njegovih oblačilih.

Napovedal tudi svojo smrt

Sambolec se je po prvem izstreljenem naboju pomaknil proti izhodu iz stanovanja, a je, preden je pobegnil, proti ženinemu ljubimcu izstrelil še en naboj. Ta je na srečo končal v podboju vrat. Vse skupaj je bilo bolj nevarno, ker je bil v sosednjem prostoru še štiriletni otrok, ki pa se je zaradi streljanja samo prestrašil. Storilec je po strelskem napadu pobegnil in na vratih zakričal, da je s tem tudi konec njegovega življenja. A groženj ni uresničil, temveč se je slabih osem ur pozneje sam predal policistom na območju Ptujske gore.

Kot se je izkazalo, sta se obramba in tožilstvo že pred predobravnavnim narokom dogovorila za priznanje obtoženega Srečka Sambolca. »Pet let zapora, ki pa jih bo obtoženi preživel na polodprtem oddelku zavoda za prestajanje zapornih kazni,« je ob razglasitvi sodbe dejala sodnica Katja Kolarič. Ker je bilo negodovanje oškodovanega Andreja Svenška glasno, mu je sodnica razložila: »Vse skupaj je zakonito, saj bi mu v skrajnem primeru, upoštevanje vse omilitvene okoliščine, lahko izrekli tudi vsega tri leta zapora.« Obrazložitev, ki je pri oškodovancu izzvala val novega negodovanja.

Mirno je Sambolec sprejel razglasitev sodbe, istočasno pa si oddahnil tudi, ko je Svenšek sodišče obvestil, da zoper obtoženega ne bo podal premoženjskopravnega zahtevka. »A ne bo glavne obravnave?« se je spraševal, nato pa sodnici pojasnil: »Ne vem, kje hodi moj odvetnik.« Ko je končal val sprenevedanja, se je Svenšek vendarle odločil na svojo pest: »Ničesar nočem od njega. A istočasno vam povem, da se s kaznijo ne strinjam.«

A je ostalo pri odločitvi sodišča. Pet let, ki pa jih bo Sambolec lahko odslužil na odprtem oddelku na Rogozi. To je Svenška še bolj razjezilo in je na veliko odkimaval z glavo: »Torej bi me moral ubiti?« A tudi to ni omajalo odločne sodnice, saj glede na to, da se je strinjala s priznanjem krivde, višje sankcije od tožilskega predloga po zakonu niti ni mogla izreči.