Tiskane izdaje
Ljubljana – Večletno šikaniranje in trpinčenje na delovnem mestu je pri administrativni delavki, zaposleni na eni od klinik ljubljanskega kliničnega centra, pustilo posledice na psihičnem zdravju. Ker ji delodajalec ni zagotovil delovnega okolja, v katerem bi spoštovali njeno dostojanstvo, ji je sodišče pravnomočno prisodilo 11.000 evrov odškodnine.
Navedbe, da je butasta, neumna in da je lapača, ki ji jih je namenjala nadrejena, ter pripombe o njenem narodnostnem poreklu, s katerimi jo je obkladala sodelavka ter jo pošiljala tja, »od koder je prišla«, so žensko nedvomno prizadele.
O neprimernem in diskriminatornem vedenju sodelavke in nadrejene je opozarjala vodstvo klinike, a se razmere niso izboljšale, navaja. Svetovali so ji le, da se sodelavke izogiba, ker je pač taka osebnost, a da je nimajo kam premestiti.
Delodajalec je v sodnem postopku pred delovnim in socialnim sodiščem trdil, da je za vse izvedel šele s toženkino pisno vlogo maja 2007, ko je ženska doživela živčni zlom in je svoje ustne pritožbe, ki očitno niso zalegle, prelila na papir.
Julija lani je bila invalidsko upokojena s štiriurnim delovnim časom, razlog za tako odločitev invalidske komisije Zpiza pa je psihično stanje, za katerega je odgovoren delodajalec. Ta je sicer zatrjeval, da je delavkine pritožbe obravnaval resno in zagotovil potrebne ukrepe, da med tožnico in sodelavko ne bi bilo več stikov.
Tako je delala tri ure na pošti, ko je delo nastopila sodelavka, pa je nadaljevala v kopirnici, tako da se nista srečevali, nadrejeno pa so opozorili, naj se vzdrži neprimernega odnosa do podrejenih.
Diskriminacije vseh vrst
A bolnišnica sodišča ni prepričala, delodajalec pa je tisti, ki mora dokazati, da ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije, poudarja sodišče. Tožnica je namreč zatrjevala, da je bila diskriminirana zaradi narodnosti, veroizpovedi, spola in osebnih poznanstev, položajev in povezav med sodelavci glede na to, da sta bili njena sodelavka in nadrejena prijateljici in sta »držali skupaj«.
Med tožnico in njeno sodelavko so ves čas nastajali konflikti in med seboj nista bili zmožni sodelovati, zato je bila dolžnost nadrejene administrativne delavke, da reši situacijo ali obvesti vodstvo.
Pritožbe obeh delavk so bile konstantne, delodajalec pa je ukrepal šele po tem, ko je tožnica vložila pisno pritožbo, poudarja sodišče. Dodaja, da je bil delodajalec dolžan zagotoviti delovno okolje, v katerem bi dostojanstvo delavke spoštovali tako sodelavci kot nadrejeni.
Ostala brez dopusta
Sodišče je prav tako ugotovilo, da nadrejeni tožnici niso zagotavljali izrabe dopusta kot drugim delavcem. Tožnica je imela težavo, da se je morala uskladiti s sodelavko, ki je delala skrajšan delovnik, poleg tega je bila veliko odsotna zaradi bolezni.
Medtem ko so se lahko drugi delavci med dopusti medsebojno zamenjevali, saj je delodajalec delo organiziral tako, da je to bilo mogoče, tožnici tega ni zagotovil. Zato je bilo ravnanje delodajalca po mnenju sodišča nedopustno, saj je tožnico s tem postavil v neenakopraven položaj in ji ni omogočal uveljavljati letnega dopusta tako kot drugim, zaradi česar ji je dopust večkrat propadel.
Zaradi večletnega sistematičnega žaljivega in ponavljajočega se ravnanja omenjenih dveh delavk, ki je globoko prizadelo tožničino dostojanstvo in osebnost ter pustilo posledice na njenem zdravju, je sodišče pravnomočno odločilo, da ji mora delodajalec plačati odškodnino.
Namesto zahtevanih 20.000 evrov je po mnenju sodišča primerna odškodnina v višini 11.000 evrov z obrestmi od junija 2008 in vračilo 1788 evrov stroškov postopka.
