Zanika, da je vozil prehitro in prevozil rdečo luč

Ljubljana – Enaindvajsetletni Jan Kočić, ki je 20. marca pozno zvečer na Celovški cesti z audijem A7 do smrti zbil 20-letno kolesarko Ino G., očitke nevarne vožnje zanika, nesrečo pa obžaluje. »Zelo mi je žal zaradi tega, kar se je zgodilo. Tudi spati ne morem, včasih se od tega zbujam. Dobil sem tudi tablete, antidepresive,« je dejal v zagovoru pred ljubljanskim okrožnim sodnikom Marjanom Pogačnikom.

Tožilstvo Kočića preganja zaradi kaznivega dejanja nevarne vožnje in mu očita, da je z vsaj 120 kilometri na uro na Celovški cesti prevozil rdečo luč. A Kočić trdi, da je v semafor zapeljal skozi zeleno luč, ki jo je videl goreti že od daleč. Tudi sicer meni, da je takrat vozil »normalno«. »Ne morem oceniti natančno koliko, ampak 120 kilometrov na uro zagotovo ne,« se je zagovarjal.

Brez zaviranja

Kolesarko je zbil, ko je zapeljal v križišče z Bravničarjevo in Korenčanovo ulico. Pravi, da se je vse zgodilo tako hitro, da ni imel časa reagirati, saj je imel naenkrat vetrobransko steklo skoraj pri glavi, sprožila se je tudi zračna blazina, tako da ni nič videl. Zaviral ni ne pred trčenjem ne po trčenju, temveč je le trdo držal volan, dokler se avto ni ustavil. Nato je izstopil in s prijateljem Jasminom D. tekel do poškodovanke. Potipal ji je utrip na vratu; takrat je bila še živa. A dekletu reševalci niso mogli pomagati, saj je umrla na kraju. Trčenje je bilo namreč tako zelo silovito, da jo je odbilo 50 metrov po zraku, nato je še 15 metrov drsela po tleh.

Kočićev sovoznik v audiju je potrdil obdolženčevo zgodbo, da sta skozi zeleno luč zapeljala že v križišče pred usodnim trčenjem. Jasmin D. je pritrdil Kočićevemu zagovoru in dejal, da sta vozila največ 80 kilometrov na uro (omejitev je 70 km na uro), začel pa se je zapletati, ko ga je sodnik Pogačnik povprašal, od kod sledi kokaina v njegovi krvi v času nesreče. Pojasnil je, da je bil nekaj dni pred tem na zabavi, ker je njegov prijatelj, (za katerega ve le, kako mu je ime, priimka in naslova pa ne,) dobil otroka.

Dan po nesreči sta po okolici nesreče polepila pozive pričam. Kočić je dejal, da ga je nato poklicala neka ženska in mu rekla, da ga je videla peljati skozi zeleno luč. Toda z njo se ni nikoli dobil, saj je moral v pripor, prav tako ni vedel ne njenega imena ne telefonske številke, za nameček pa ga ni klicala na telefon, ki so mu ga ob aretaciji nekaj dni po nesreči zasegli, temveč na telefon, ki si ga je tedaj kupil prav zaradi morebitnih klicev prič.

Tako Kočić kot Jasmin D. trdita, da ju policisti niso po nesreči ničesar vprašali, češ »da jim je vse jasno«. Kočića so nato hoteli zaslišati na policijski postaji, a se je branil z molkom. Tudi Jasmin D. je šele pri Kočićevem odvetniku napisal izjavo in jo nesel overit na upravno enoto.

Izvedenci o hitrosti

Sodni izvedenec dr. Niko Čertanc je prepričan, da je Kočić vozil 120 kilometrov na uro ali hitreje. Gre le za njegovo oceno, saj zavornih sledi, ki so najbolj zanesljiv parameter, ni bilo, hitrost pa je izračunal na podlagi lege kolesa (82 metrov od kraja trčenja), ker se mu je to zdelo najbolj relevantno. Oseba se lahko namreč od avtomobila odbije pod različnimi koti, v različni višini in podobno. Kot je povedal, je izbral srednjo vrednost in so odstopanja pri izračunih lahko tudi 20-odstotna. Izvedenec Franc Koselj, ki so ga v preiskavi angažirali policisti, pa je naračunal hitrost ob trku 110 kilometrov ali več na podlagi položaja ponesrečenke.

Jože Škrilec, ki je pred pričanjem prisegel kot strokovnjak za digitalno forenziko avtomobilskih računalnikov, saj ga ni na seznamu izvedencev, je pojasnil, da je hitrost ob trčenju od 102 do 105 kilometrov na uro naračunal glede na položaj ustavitve avtomobila. Ob trku je avtomobilski računalnik namreč ugasnil pogonski agregat, tako da avtomobil ni mogel več pospeševati. Strokovnjak za prebiranje računalniških podatkov v avtomobilih je dejal, da ta izračunana hitrost velja, če Kočić do zaustavitve ni prav nič zaviral, sicer pa bi bila lahko tudi višja.

Sodišču je pojasnil, da je v Kočićevem avtomobilu zapisan tudi natančen podatek o hitrosti ob trku (potreben zaradi sprožitve zračnih blazin), a se do njega ne da priti, saj so ti podatki kodirani. Po besedah Škrilca je v ZDA dešifriranje, za kar morajo poskrbeti proizvajalci, obvezno že od leta 2013, v Evropski uniji pa bo morda postalo obvezno prihodnje leto. Zdaj je treba prositi proizvajalce za vsak primer posebej. Po besedah Škrilca je to »dešifracijo« podatkov na primer pri renaultih mogoče dobiti relativno hitro in za okoli 1200 evrov, pri audijih pa se čaka pol leta in stroški so približno desetkrat višji.

Sojenje bodo nadaljevali avgusta.