Tiskane izdaje
Ljubljana, Brežice – Višje sodišče v Ljubljani je potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča v Brežicah, ki je zdravnico Nado Cesarec obsodilo na polletno zaporno kazen. Dežurna zdravnica je kriva, ker ni odšla na kraj nesreče, kjer se je delavec tako hudo poškodoval, da je pozneje umrl.
Miran Suhodolčan, takrat star 55 let, je pred tremi leti na železniški postaji v Brežicah opravljal vzdrževalna dela na električnem omrežju. Omrežje je bilo pod napetostjo in nesrečnik je padel s štirimetrskega droga. Takrat je bila v Zdrav-stvenem domu Brežice dežurna zdravnica koncesionarka Nada Cesarec, ki ima za seboj že več kot tri desetletja zdravniške prakse.
Namesto da bi odšla na teren reševat ponesrečenca, je tja poslala voznika reševalca z reševalnim vozilom in zdravstvenega tehnika. Ta dva sta oskrbela pacienta in ga odpeljala naravnost v bolnišnico, kjer je po njunem naročilu že čakala strokovna ekipa. Poškodovanega delavca so pozneje prepeljali v ljubljanski klinični center, kjer je zaradi hudih poškodb umrl.
Cesarčeva, ki je trdila, da na teren ni šla zato, ker je imela enako nujen primer v zdravstvenem domu, pravi, da bi zaradi hudih poškodb delavec na terenu umrl kljub njeni navzočnosti. »Okoliščina, da ne bi mogli pomagati, ne pripomore veliko. Dejstvo je, da niste šli in niste pomagali,« je prvostopenjsko sodbo, ki je postala pravnomočna, obrazložil sodnik Almir Kurspahić. Tožilka Mateja Bahčič Resnik je sicer za zdravnico predlagala enoletno zaporno kazen in triletno prepoved opravljanja zdravniškega poklica.
»Nujen« primer v ambulanti
Tistega avgustovskega dne je bila zdravnica Cesarčeva dežurna v notranji in zunanji urgenci, imela je svojo ambulanto in še kolegico je nadomeščala. V zagovoru je povedala, da ni šla na teren, ker je imela ravno takrat nujen primer v ambulanti, sestre ni mogla pustiti same, drugih zdravnikov pa po njenem ni bilo. Vseskozi se je ukvarjala s pacientko, ki je izgubljala zavest, ob tem pa je bila v stiku z ekipo na terenu in dajala navodila, je povedala zdravnica.
Dokazovanje je pokazalo drugačno sliko. Tistega dne je v zdravstvenem domu poleg Cesarčeve delalo še sedem zdravnikov. Poleg tega je evidenca pokazala, da se kolaps bolnice ni odvijal sočasno s primerom na terenu, temveč je v času, ko se je na železniški postaji odvijala drama, zdravnica obdelala vsaj štiri redne paciente, zdravstveni zavarovalnici pa je zaračunala tudi storitev – obisk pacienta na terenu.
V preiskavi se Cesarčeva ni izgovarjala na nujni primer v ambulanti, ampak je povedala, da sta reševalca strokovno oskrbela oškodovanca, sama pa je bila na telefonski zvezi z njima. Hudo bolno pacientko je domnevno za alibi Cesarčeva našla šele potem, ko so iz Ljubljane napovedali nadzor. Reševalca na terenu, ki bi nujno potrebovala strokovno zdravniško pomoč in sta jo rotila, naj pride pomagat, pa sta povedala, da nista dobivala potrebnih navodil in da ju je zdravnica samo vprašala, ali je poškodovanec še živ.
Iz vsega tega sledi, da je Cesarčeva opustila zdravniško pomoč oziroma ni pomagala nekomu, ki je bil v hudi nevarnosti, in je bila zaradi tega obsojena na šest mesecev zapora.
