Tiskane izdaje
Celje – Zvone Laubič, ki je obtožen umora svoje žene Yolande Rodriguez iz nizkotnih nagibov, je po nekaj težkih vzdihih končno prebral svoj zagovor, v katerem je zavrnil, da je Yolandin umor načrtoval in da je šlo za ljubosumje. Priče so na celjskem okrožnem sodišču včeraj opisale grozljiv prizor na avtobusnem postajališču 1. aprila lani.
Bojan V. je v bližini menjal reklamne oglase. Ko se je odpravil po nove, je zaslišal stokanje: »Videl sem tudi gospoda, ki je nekaj zataknil za nadstrešek avtobusnega postajališča, hitro stopil do avta in odpeljal.« Šlo je za Laubiča, ki je na streho postajališča odvrgel preklopni nož, s katerim je Yolando vsaj dvajsetkrat zabodel. Priča je videla tudi Rodriguezovo, ki je nemočno ležala na tleh: »Imela je veliko rano na vratu. Kakor je srce utripalo, tako ji je kri tekla iz vratu. Ni mogla vstati.« Odpravil se je proti njej, pa sta se tam že ustavila delavca podjetja Vo-Ka, nekaj sekund kasneje tudi reševalca.
Delavec komunalnega podjetja, ki je bil prvi pri njej, včeraj ni pričal, njegov sodelavec Marjan O. pa je še danes pretresen: »Ljudje so mahali in klicali na pomoč. Na tleh je ležala gospa in mislil sem, da je bila prometna nesreča. Pomočnik je takoj skočil pomagat, jaz nisem mogel izstopiti, ker je bilo ogromno prometa. Poklical pa sem policijo in videl, da je že prišel rešilni avto. Pred mano je bil takrat še parkiran črni avtomobil. Voznika sem vprašal: 'Od kod ti je pa priletela?' Še vedno sem namreč mislil, da se je zgodila prometna nesreča. Ni mi odgovoril, hladno je odšel. Kasneje, po službi, smo šli ta kraj počistit. Še danes se mi ni prijetno peljati tam mimo.«
Rane so bile take, da upanja praktično ni bilo
Reševalca, ki sta prva prišla na kraj dogodka, sta bila tam povsem po naključju, saj nista bila na nujni vožnji. Voznik na motorju ju je opozoril, da je nekdo menda pretepel ženo in naj gresta na avtobusno postajališče. Ko sta prišla tja, pa sta zagledala pravo grozljivko, se spominja Almin B.: »Imela je rano, ki je krvavela. Podihavala je že, to pomeni le nekaj vdihov na minuto, zato sem jo predihaval z balonom. Ničesar več ni bila sposobna.«
Njegov kolega Matjaž J. je povedal, da je imela ran več: »Imela jih je vsepovsod. Od glave do nog. Najhuje je bilo na vratu. Kot reševalec lahko povem, da je bilo zelo malo upanja za preživetje, ker so bile rane na vitalnih, življenjsko pomembnih delih.«
Laubič se je včeraj še enkrat opravičil za svoje dejanje: »Posebej mi je hudo zaradi otrok, ki bodo zaradi mojega dejanja zaznamovani za vse življenje. Vsega mi je žal, ampak časa ne morem zavrteti nazaj. Tega ne bi privoščil najhujšemu sovražniku.«
Sojenje se bo nadaljevalo prihodnji teden.
