Adijo, tovarna: Tiste s filtra se še danes dobivajo

Ljubljana – Mineva deset let, odkar so v britanski družbi Imperial Tobacco, tedanji lastnici Tobačne Ljubljana, oznanili, da zapirajo proizvodni obrat tobačnih izdelkov s 133-letno tradicijo. Za večino delavcev, pravi Angelca, je bil to šok. Sploh ker so tik pred zaprtjem prenovili nekatere prostore.

V ljubljansko tobačno, ki je takrat »veljala za stabilnega in varnega zaposlovalca«, je Angelca prišla iz Tonose, tovarne nogavic v Savljah. Tamkajšnjo proizvodnjo so kmalu po njenem odhodu ustavili. »Kakšna sprememba!« se spominja danes upokojenka, ki je v tobačni delala petnajst let. »V Tonosi sem šivala, potem pa pridem v tisto veliko dvorano tobačne, kjer so dan in noč ropotali stroji.« Na začetku, priznava, ni bilo lahko. Razmišljala je, da zaposlitev v tovarni cigaret morda ni bila prava odločitev. Mož ji je govoril, naj se vrne k privatniku, pri katerem je delala ob popoldnevih, medtem ko je bila še zaposlena v Tonosi. »Tega nisem želela. Tam smo delali cele popoldneve, ko nas je bilo treba plačati, pa ni bilo denarja.«

Velika dvorana, polna strojev

Kmalu se je obrnilo na bolje. Delavke so Angelco sprejele za svojo, tudi delo je po nekaj tednih uvajanja že dobro obvladala in ji ni bilo treba venomer koga cukati za rokav in spraševati, kako se kaj naredi.

Začela je na stroju za izdelavo cigaret, tik po slovenski osamosvojitvi in prodaji tovarne tujemu lastniku pa so jo premestili na oddelek za izdelavo filtrov. Kot razloži, v tobačni pred tem filtrov niso izdelovali toliko kot po prodaji, ampak so to zanje počeli v domžalski Tosami. Na koncu pa je Angelca delala še na oddelku za perforacijo, kjer so posebni stroji prebadali cigaretne filtre. Tudi tamkajšnjega dela se je hitro privadila. »Ker sem bila za svojim strojem sama, je katera od delavk kdaj prišla k meni in na skrivaj pokadila cigareto,« pripoveduje.

Sama ni nikoli kadila, čeprav je dobrih petnajst let preživela med cigaretami, nadaljuje. To je ni motilo, »saj se je takrat kadilo povsod«. V tobačni so že ob njenem prihodu imeli poseben zastekljen prostor za kadilce. »Delavka je pobrala nekaj cigaret s stroja, jih odnesla v kadilnico in jih tam ob kavi pokadila.« Domov cigaret niso smeli odnašati, je pa kdaj kak plato vendarle skrivaj odšel iz tovarne. »Tega sicer niso počeli delavci, ampak tisti od zgoraj,« pristavi. Z direktorjem je bila sama zadovoljna, nadaljuje. »Vsaj enkrat na teden se je Zvone Hrovat sprehodil med proizvodnimi delavci. In ja, poznal je imena vseh zaposlenih,« pravi Angelca in hkrati priznava, da je bilo sicer najboljše delati ob popoldnevih, ko šefov ni bilo.

Plačilo v tobačni ni bilo posebej visoko, vendar »dovolj za normalno preživetje«. Po osamosvojitvi se je v isti tovarni zaposlila tudi Angelčina hči, a je kmalu zatem odšla v Ilirijo. »Tobačna in Ilirija sta delovali tako, da če je imela ena veliko dela in druga ne, si je prva sposodila delavce od druge. In potem se je kdaj zgodilo, da je katera od naših delavk ostala v Iliriji, in obratno.«

Kljub odločitvi vodstva po svoje pomirjeni

Angelca se spominja, da so se proti koncu leta 2003 v tovarni začele širiti govorice o ustavitvi proizvodnje. V britanski družbi Imperial Tobacco, ki je dve leti prej kupila 90,01 odstotka delnic nemškega podjetja Reemtsma in tako postala večinska lastnica ljubljanske tobačne, so se menda odločali, ali bi zaprli proizvodni obrat v Sloveniji ali tistega na Poljskem. »Upali smo, da bomo mi v Ljubljani lahko delali naprej. Tudi nismo videli razlogov, zakaj bi dober proizvodni obrat kar tako zaprli. Posel je bil, plače prav tako. Zakaj bi tudi obnavljali prostore, če so nameravali tovarno zapreti?«

Generalni direktor Peter Uhlig je nekaj mesecev zatem oznanil zaprtje proizvodnje v eni najstarejših slovenskih tovarn in »ponosu Ljubljane«, kot so imenovali tovarno na Tobačni ulici 1. »Tisti dan smo naredile, kar nam je bilo naloženo, po službi skupaj odšle še na kavo, in je bilo konec,« pravi Angelca. Proti zaprtju niso protestirali. »Sprejeli smo njihovo obrazložitev, vsak je dobil odpravnino za vsako leto dela in s tem smo bili na neki način pomirjeni,« priznava. »Kaj pa bi lahko storili in spremenili? Po mojem ničesar.«

Niso odpuščali, le delavci so bili menda odveč

Tobačno Ljubljana, ki je leta 1877 izdelala prvo cigareto, leta 1957 kot prva v tem delu Evrope uvedla stroje za spajanje cigaret s filtrom in na vrhuncu zaposlovala 2500 ljudi, je država leta 1991 prodala nemškemu podjetju Reemtsma, kar se je zgodilo še pred uvedbo zakona o lastninjenju. Tedanji politični vrh je prodajo tujemu lastniku označil za eno prvih večjih naložb v slovensko gospodarstvo in pravo pot integriranja v evropski prostor. V naslednjem desetletju je ljubljanska tobačna med vsemi tovarnami na tujem v lasti Reemtsme veljala za enega najbolj donosnih in kakovostnih izdelovalcev cigaret. Proizvodnja in s tem prihodek sta se povečevala vse do leta 2000, ko so izdelali rekordnih osem milijard cigaret. Dve leti zatem, ko jo je prevzela britanska družba, takrat četrta največja proizvajalka cigaret na svetu, so obrat v Ljubljani zaprli. Na cesti je ostalo okoli 260 delavcev, med njimi tudi Angelca.

»Tiste 's filtra' se še zdaj dobivamo in nam še danes nam ni jasno, zakaj so tovarno zaprli. Kaj pa bo, če ne bo proizvodnje?« se sprašuje Angelca. Leta po zaprtju so bila težka, priznava. Dobiti službo tudi takrat ni bilo lahko. Da zaposlenih ne odpuščajo, temveč so pri preoblikovanju podjetja postali odveč, pa je januarja 2004 pojasnjeval direktor Uhlig. Zapiranje proizvodnje v Ljubljani je del širše organizacije evropskih proizvodnih obratov, s čimer nameravajo privarčevati več milijonov funtov, je nadaljeval. »V našem podjetju imamo visokokvalificirane delavce, visoko kakovost izdelkov in tradicijo, povezano s slovenskim kulturnim in gospodarskim življenjem. Toda na koncu ne odločajo kakovostni, ampak količinski in ekonomski vidiki,« je še menil Uhlig.

»Na vse to sem zdaj že skoraj pozabila,« deset let zatem pravi Angelca. »Na žalost pa je tako, da sta delo in delavec vedno manj vredna.«