Ljubljanapolis: Ali je mogoče, da vidim Prešerna?

Tanjo Šubelj in Florjana Sušnika Cveta iz Lukovice lahko srečate, ko se v imenitno izvezenih starinskih oblekah sprehajata po mestu. On s privzdignjenim cilindrom pozdravlja mimoidoče, ki se čudijo njegovi podobnosti s Prešernom, ona jih prijazno opomni, da ni Julija, ampak Jelovškova Ana.

Kdaj se je v vaju prebudila strast do preteklosti, ki jo sicer gojita v društvu za ohranjanje in oživljanje kulturne dediščine Skrinjca?

Tanja Šubelj: Ko sem bila majhna, sem vedno govorila, da bom grofica. Ko sem zrasla, pa sem začela delati v komerciali v Lesnini, potem pa sem oslepela. Imam le en odstotek vida. Kasneje sem dobila še raka in med zdravljenjem sem se spraševala: »Saj to ne more biti konec. Postati moram vendar še grofica!« Potem je v moje življenje prišel Cveto, moj Prešeren, s svojim lastnim dvorcem, nekdanjo domačijo Rus. Za 50. rojstni dan pa sem si omislila še enega. To je dvorec Štatenberg, ki sva ga opremila s pohištvom iz 18. stoletja in mu pomagala, da je ponovno zaživel. Tako sem postala prava grofica.

Tudi vaša zgodba je nadvse zanimiva. Ste namreč avtomehanik s pretanjenim okusom za starine iz antike.

Florjan Sušnik: Po poklicu sem avtomehanik, in ne da bi se tega zavedal, sem bil večino časa sebičen. Potem me je udarilo. Zadela me je kap in nekaj časa sem bil v komi. Bog me je tako rekoč naklestil, me spravil na kolena in mi potem dal še eno možnost. Zdravnik mi je rekel, da imam podarjeno življenje. Zavedel sem se, da vsa moja dejanja zadevajo ljudi, ki me obdajajo. Na svetu nisi sam.

Tako rekoč ste se reinkarnirali v Prešerna …

Florjan Sušnik: Da. Tako kot orel, ki na polovici svojega dolgega življenja doživi popolno metamorfozo. Tako tudi nekateri ljudje pri petdesetih začnejo znova, ko otroke spravijo h kruhu, ko se mladostne norosti poležejo, si nekateri končno upajo nahraniti tistega otroka v sebi.

Tanja Šubelj: Za to, da se takole oblečeš in si nadeneš lasuljo, moraš preprosto imeti jajca. Moj sin mi je prvič, ko me je videl tako, vprašal, ali se mi je čisto utrgalo. Zdaj me vpraša: »Mami, kaj si danes, grofica ali Ana? No, lepo se imej, Ana!« mi zakliče, ko se odpravim ven. Zdaj ko je starejši, mi je priznal, da upa, da bo tudi on lahko tako zvest samemu sebi, ko bo star.

Svoje strasti nista zaprla samo v dvorec, podala sta se na ulice.

Florjan Sušnik: Ulica je največji teater.

Tanja Šubelj: Rada se lepo oblečeva ob vsaki priložnosti. Tudi ko greva v opero, se oblečeva v baročne obleke ali v Prešerna in Ano – kakor se pač počutiva. Ljudje so navdušeni nad nama, ker jim z obleko izkaževa spoštovanje. Večkrat se v mesto pripeljeva z rikšo ali tricikli, ki jih iz Lukovice pripeljeva s tovornjakom. Zdaj sva pri ruskem izdelovalcu naročila kočijo, tako pravo, kot v Pepelki. Najbrž se bova v njej popeljala tudi po Dunaju, kamor sva povabljena ob tristoti obletnici rojstva Marije Terezije.

Razložili ste, zakaj grof in grofica, zakaj pa ravno Prešeren in Ana?

Florjan Sušnik: Čutim posebno spoštovanje do zgodovine in preteklosti, dela naših prednikov in tega, kar so ljudje nekoč že dosegli.

Tanja Šubelj: Prebrala sem veliko knjig in Prešeren me je vedno navdihoval, ker je zahteven pesnik, poleg tega pa je velik domoljub in je imel Ljubljano zelo rad. Tukaj je živel. Poznal je vsako okno, klet, vsako gostilno. Ko sva začela hoditi po Ljubljani kot Prešeren in Ana, sva ugotovila, da ljudje morda odrdrajo na pamet kakšno njegovo pesem, ampak o njegovem življenju ne vedo veliko. Zato si prizadevava, da jim poveva čim več zanimivosti in tudi to, kdo je bila Ana Jelovškova, ki je vedno obravnavana kot nekakšna obstranska figura.

Menda vas nevedni po nemarnem zamenjujejo z Julijo?

Tanja Šubelj: Res je, ampak jim takoj povem, da se Prešeren v javnosti nikoli ni kazal z Julijo. No, včasih se nama kolegica iz društva v podobi Julije pridruži na sprehodu po Ljubljani, a je zelo prevzetna. Hodi nekaj korakov za nama in se z mano sploh ne meni. Z Julijo sta se spoznala 6. aprila 1933 v trnovski cerkvi. Ampak zdi se, da je s tem, ko jo je opeval, bolj dražil njenega moža advokata, ki je bil njegov tekmec.

Ano je spoznal, ko je bila zelo mlada …

Tanja Šubelj: Da, spoznala sta se v hiši advokata Crobatha, kjer je bila pestunja. Bilo ji je komaj 16 let. Danes bi veljal za pedofila ... Prešeren je imel Ano zelo rad, a bil je pač živahen možakar …

Florjan Sušnik: No, treba je povedati, da tisto s pedofilom ne drži najbolj. Ženske so v tistih časih prej dozorele.

Tudi za njegovo razvratno podobo imata svojo razlago ...

Tanja Šubelj: Ljudje mislijo, da je bil pijanec. A midva ga ne prikazujeva tako. Treba je vedeti, da je bilo v Ljubljani v tistem času okoli tristo gostiln in večino so vodile ženske, ki so imele prikupne hčere. Gostilne so bile takrat nekaj takega, kot je danes facebook. Če si kaj veljal, si moral biti del te socialne mreže. Prešeren je poznal veliko ljudi in se je rad družil. Z vsakim je poklepetal in kaj spil. Tako je tudi dobival motive in navdih za svoje pesmi. Tudi tiste malo bolj žgečkljive.

Kje pa se je Prešeren v Ljubljani rad zadrževal?

Tanja Šubelj: Rad je zahajal v nekdanji Kolovrat in gostilno Pekel, kjer je zdaj cvetličarna na Kongresnem trgu, spodaj se je šlo v klet, v emonske hodnike. Tam je bila gostilničarka Metka Podbojeva, ki je imela lepo hčer Jerico, ki jo je Prešeren rad videl. No, pa povej, Prešeren, kaj si delal tam na tisti petek?

Florjan Sušnik: Švrknil sem jo v kuhinjo za mično gospodično in videl, da na petek kuhajo meso.

Tanja Šubelj: In kaj si spesnil tedaj?

Florjan Sušnik: Metka, Metka ne spoštuješ petka, si pustila Grič, vzel te bo ...

Tanja Šubelj: Hudič! To je napisal zato, ker je Metka prej delala v gostilni Grič, potem pa v gostilni Pekel kuhala meso na petek.

Gotovo imata na zalogi še kakšno bolj obsceno …

Tanja Šubelj: Večkrat poveva tisto, ki jo je napisal, ko sta ga Čop in Kopitar povabila na pohod do slapa Savice. Najprej ga je opisal s hudomušno pesmico. No, Prešeren, povej!

Florjan Sušnik: Savica devica več ni. Poglejte vi, farji, kako široko šči.

Tanja Šubelj: Saj se je potem popravil in napisal Krst pri Savici. Pisal je težke pesmi, zavite v neznanke. Malokdo res razume to pesnitev.

Ni naključje, da smo se dobili v Drugi violini, tudi tukaj je bilo nekoč pomembno prizorišče …

Tanja Šubelj: Tukaj je bila nekoč gostilna, kjer so se dobivali mestni veljaki. Na Starem trgu je stala lipa in tukaj poteka tudi ples v pesnitvi o povodnem možu, ki opeva zalo Uršiko, ampak pesem je bila v Kranjski č'belici napisana Zaliki, hčeri gostilničarja Dolenca, v katero je bil Prešeren zaljubljen. Pozneje jo je preimenoval v Urško in ji posvetil tudi pesem Dekletam.

Od kod črpata anekdote?

Tanja Šubelj: O Prešernovem življenju je napisanih veliko knjig. Najlepše zgodbe so iz knjige Spomini na Prešerna, ki jo je napisala njegova hči Ernestina Jelovšek. Sicer prebirava tudi knjige o Kopitarju, Vodniku ... tudi tam ga omenjajo.

Kakšni pa so odzivi mimoidočih?

Florjan Sušnik: Še vedno se spomniva osemletne deklice, ki se je pripeljala po Čopovi in naju zagledala pred Prešernovim spomenikom. Ustavila se je na skiroju in si začela meti oči. »Ali je to mogoče, da vidim Prešerna?« Pa sem ji odvrnil »Res je. Kar uščipni me.« Ona pa: »Pokopan si v Kranju, a tvoj duh je v Ljubljani.« Opažava, da ponavadi otroci vedo več o Prešernu kot odrasli. Najbolj pa so mimoidoči veseli, ko jim podariva podpisane razglednice s podobo Prešerna. Podelila sva jih že več kot pet tisoč. Lahko rečeva, da sva na fotografijah, ki jih ljudje odnesejo s sabo, obšla že ves svet.

Vaju mesto podpira?

Tanja Šubelj: Poklicali so naju, da sva se pridružila vodstvu po Prešernovi poti malo drugače, kjer sva ob vodniku pred znamenitostmi odrecitirala kakšno pesem in jo pospremila z zanimivostjo. Sicer pa to delava za svoj užitek. Eno leto sva bila v Ljubljani skoraj vsak dan, tudi v dežju, snegu, ledu, vročini.

Florjan Sušnik: Rad obdarujem ljudi in se z njimi pogovarjam. Če jih osrečiš, bodo lepo razmišljali o tebi in na koncu dneva boš to občutil tudi sam.