Tiskane izdaje
Kot je razvidno iz obrazložitve razsodbe vrhovnega sodišča, je Avtobusna postaja Ljubljana za tri parcele, kjer ima pravico uporabe, skušala na podlagi priposestvovanja postati še lastnica zemljišč, na katerih je njena pravna prednica, to je bila družba SAP Ljubljana, zgradila avtobusno postajo (perone in druge objekte). Zahtevo je utemeljevala z dejstvom, da je nepremičnine, ki jih imajo za svojo last tudi Slovenske železnice, uporabljala za svojo gospodarsko dejavnost že od leta 1960.
Vrhovno sodišče je ugotovilo, da revizija ni utemeljena. Okoliščina, da je imela pravna prednica AP Ljubljana na spornih zemljiščih pravico uporabe, po mnenju sodišča ne pomeni avtomatično, da je tudi njena naslednica na njih pridobila pravico uporabe. To bi lahko držalo le v primeru, da bi bile nepremičnine ali pravica njihove uporabe vključene v otvoritveno bilanco in bi tako bil v postopku lastninskega preoblikovanja za ta del sredstev vplačan kapital (delnice). Ker pa niso bile, se njihova vrednost ni mogla prikazati v vrednosti oziroma v obsegu družbenega kapitala pravne prednice tožeče stranke, ki se je lastninsko preoblikovala.
Prav to je vrhovno sodišče naložilo prvostopenjskemu
Z zaključkom lastninskega preoblikovanja pravnega prednika tožeče stranke pa spor o vsebini otvoritvene bilance in morebitno »naknadno« lastninjenje na podlagi teh sredstev (zemljišč) izdanega kapitala nista več mogoča, je še pojasnilo vrhovno sodišče. Za odločitev v tej zadevi je sicer zadoščala že presoja, da AP Ljubljana ni lastnica spornih zemljišč.
Država menca s pomočjo
Direktor Emonike Csaba Toth, ki se je prejšnji petek sestal s finančnim ministrom Urošem Čuferjem glede 31-milijonske državne podpore projektu Emonika, očitno ni dobil nobenega zagotovila, da jo bo prejel. Kasneje nam je namreč poslal dopis, da so v podjetju po desetih mesecih čakanja na vladno odločitev zdaj prisiljeni iskati alternativne rešitve, da bi bil projekt sploh izvedljiv. Prostor mora biti prilagojen zahtevam funkcionalnosti in potreb, pogoji pa sprejemljivi, sicer ne bo nobenih možnosti za njegovo nadaljevanje. Kakšne spremembe projekta (vsebinske, časovne, finančne) imajo v mislih, ni navedel.
Kljub vsem zapletom pa po njegovem med domačimi in tujimi podjetji narašča zanimanje za prostore v Emoniki. Vesel je tudi dejstva, da je rešen spor med SŽ in Avtobusno postajo Ljubljana za kompleks zemljišč, kjer so avtobusni peroni in zgradbe avtobusne postaje. To namreč pomeni, da ni več formalnih ovir za oddajo vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja oziroma za začetek prve faze projekta (zajema skoraj vse, razen stolpnice ob Vilharjevi cesti). Kdaj jo bo oddal, pa ni napovedal.
Vizija Emonike
Direktor je prepričan, da je kompleks objektov, ki sestavljajo Emoniko, edinstven v Ljubljani in ga ni mogoče primerjati z BTC, Cityparkom ali Supernovo. Edini bo namreč imel popolno trgovsko in storitveno ponudbo, ponujal pa bo tudi programe za sprostitev in zabavo, med drugim kinodvorane z najsodobnejšo opremo in tehniko, ter gostinske storitve. Obljublja odlično dostopnost tako za pešce kot tiste, ki bi tja prišli s svojim vozilom ali javnim prevozom. Neposreden dostop (drive in) bo urejen iz vseh smeri, torej z Vilharjeve, Dunajske, Masarykove in Tivolske, vse etaže pa bodo dostopne z dvigali in tekočimi stopnicami. Med najemniki raznovrstnih lokalov naj bi bilo veliko takih, ki zastopajo svetovno znane trgovske znamke in jih pri nas še ni. Toth pravi, da bodo ekskluzivni lokali zasedali vsaj desetino trgovskega prostora. Z nekaj največjimi podjetji (denimo za supermarket, kinodvorane, studie za fitnes, lokale z modnimi oblačili in elektroniko) ima že podpisane sporazume, s katerimi so se zavezali, da svoje ponudbe ne bodo imeli nikjer drugje kot v Emoniki.
Čeprav ima Ljubljana v Evropi glede na kvadraturo in število prebivalcev največjo ponudbo poslovnih prostorov, je Toth prepričan, da gre predvsem za količino, manjka pa jim kakovost. V primeru Emonike pa bosta sodobno urejena trgovski in zabavni del podprta z novima avtobusno in železniško postajo, kar bo centru omogočilo, da bo postal najbolj obiskana in privlačna točka v mestu.
Kritično o zaporah prometa
Zaprtje prometa v središču mesta, ki naj bi kmalu zajelo tudi del Slovenske ceste, je po mnenju Csabe Totha le pobuda MOL. Kaj si mislijo o njej, doslej ne njega ne drugih partnerjev Emonike ni spraševal še nihče. »Tako tudi nismo sodelovali ali česarkoli prispevali pri načrtovanju prometa. Rečem lahko le, da so načrtovalci pri tem, kako bo potekal promet, že predvideli, da bo Emonika zadnja postaja z vsemi javnimi (razširjeni Masarykova in Vilharjeva, preurejena Dunajska, op. a.) in zasebnimi dostopi pred zaprtim delom mestnega središča. S tem postaja njena veljava še večja, saj brez njene izvedbe ti načrti sploh niso uresničljivi«, je še dodal.
Ob tem je MOL opozoril na ozko grlo med Njegoševo in Šmartinsko pri železniškem nadvozu. Dokler ta prostor ne bo razširjen, vsako dodatno zapiranje cest pomeni samomor za mesto, je prepričan Toth. Ne razume, zakaj občina čaka na čudež, namesto da bi prevzela pobudo in odgovornost za uresničitev Emonike. Njeno trošenje denarja za razne mostove za pešce, prenovo nabrežij Ljubljanice in tlakov na pločnikih se mu ne zdi primerno, saj s tem ne rešuje glavnih problemov svojih meščanov. Gre namreč le za estetske izboljšave in »nefunkcionalno kozmetiko«. Po njegovem bi bilo pametneje, da bi ta denar porabila za rekonstrukcijo križišča Njegoševe, Šmartinske in Masarykove.
