Tiskane izdaje
Ljubljana – Glavno mesto bo bogatejše za tri kulturne spomenike lokalnega pomena. Za tovrstno zaščito, ki vključuje posebne varstvene režime, so predlagani arheološko najdišče Prule v Ljubljani, muzejska zbirka Pivovarne Union in zgradba nekdanje realke v Vegovi ulici 4.
O enem predlogu in dveh osnutkih odlokov bodo sklepali mestni svetniki na ponedeljkovi seji. Osnutek odloka o razglasitvi arheološkega najdišča Prule v Ljubljani za kulturni spomenik lokalnega pomena so mestni svetniki skupaj s pripombami sprejeli že 23. marca. Kot je znano, gre za najstarejšo in prvo stalno naselbino na območju Ljubljane iz pozne bakrene dobe oziroma sredine tretjega tisočletja pred našim štetjem.
Arheološke raziskave za vsak poseg
Na lokaciji Tribuna in na drugih posameznih točkah na Prulah so odkrili naselbino z urejeno infrastrukturo iz časa od 11. do 6. stoletja pred našim štetjem. Območji Prul in pobočja Grajskega griča sta bili znova poseljeni v mlajši železni oziroma v predrimski dobi od 3. do sredine 1. stoletja pred našim štetjem. Naselbino so sestavljale tlakovane ulice in lesene hiše. Konec prvega stoletja pred našim štetjem in v začetku prvega stoletja našega štetja je bil na širšem območju Tribune večfazni rimski vojaški tabor z bivalnimi in pomožnimi objekti, obzidjem z obrambnima jarkoma in vodnimi napravami.
Predlagani odlok bo imel za MOL dodatne finančne posledice, saj bo zaradi obveznih predhodnih arheoloških raziskav vsak poseg v javno infrastrukturo in objekte v lasti MOL na zaščitenem območju pomenil povišanje stroškov izvedbe. Kot so zapisali v obrazložitvi, letos in prihodnje leto MOL na tem območju ne načrtuje posegov. Dela ob Gruberjevem prekopu pa so končana in stroški arheoloških raziskav že vključeni v vrednost projekta.
Marca sta pripombe na predlog osnutka odloka podala mestna svetnika Mojca Kucler Dolinar (NSi) in Mirko Brnič Jager (SDS). Kuclerjevo je med drugim zanimalo, kaj pomeni razglasitev Prul za gradbeno jamo Tribuna ter zakaj je območje Gruberjeve palače (Arhiv Republike Slovenije) izvzeto iz predlaganega območja zaščite. V odgovoru je zapisano, da varstveni režim določa, da so pozidane in nepozidane parcele na območju Prul podrejene varovanju, kar pomeni, da so posegi na njih mogoči le po izvedbi arheoloških raziskav in po pridobljenem soglasju ljubljanske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS). Ker je bilo območje Tribune, tudi okrog Gruberjeve palače oz. Arhiva RS, kot arheološki spomenik zaščiteno že od leta 1990, bo zaradi najdb na Špici in predhodnih raziskav pri OŠ Prule s predlaganim mestnim odlokom zaščiteno še širše območje Prul do Ljubljanice na eni strani in do Gruberjevega prekopa na drugi strani.
Še je čas za muzej koliščarjev na Špici
Mirka Brnič Jagra pa je zanimalo, zakaj v odloku ni navedena zaščita Ljubljanice in ni predvidena zaščita »in situ« ter zakaj ni predviden arheološki park. V odgovoru je zapisano, da je Ljubljanica s pritokom Ljubije in njenimi bregovi ter območjem stare struge zaščitena kot kulturni spomenik državnega pomena. S tem je zaščiten tudi petnajstmetrski pas priobalnega zemljišča, od izvirov pri Vrhniki in Verdu do vtoka Gradaščice na Špici. Regulirana struga Ljubljanice od Špice do zapornic pa je zaščitena še z Odlokom o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena. Glede zaščite »in situ« oziroma ureditve arheološkega parka pa je v odgovoru zapisano, da »so si arheologi enotnega mnenja, da sodobni načini prezentacije lesenih ostankov kolov (arheološke ostaline na Špici) ne zagotavljajo ohranitve ostalin 'in situ' za bodoče rodove. Zato je bilo nahajališče na Špici po pregledu zasuto, tako da pogoji hrambe ostajajo enaki, kot so bili pred odkritjem.« Na tem delu pa je z odlokom predviden arheološki rezervat, kjer niso dovoljeni posegi v zemeljsko plast. Ob tem velja pripomniti, da sta arhitekta Milan Kovač in Peter Kerševan, ki sta pred petimi leti občini predstavila predlog muzeja koliščarjev z arheološkim parkom na Špici, že večkrat javno opozorila, da je to še vedno mogoče uresničiti, tam pa bi bil lahko tudi terminal za turistični obisk koliščarskih lokacij na Barju. Nenazadnje sta ohranitvi mokrega arheološkega lesa »in situ« naklonjeni svetovna konservatorska stroka in konvencija Unesca.
Zaščita zbirke Pivovarskega muzeja
Mestni svetniki bodo sprejemali tudi osnutek odloka o razglasitvi muzejske zbirke Pivovarne Union v Ljubljani za kulturni spomenik lokalnega pomena, ki je v prostorih nekdanje sladarne na Celovški cesti 22. Ta predstavlja industrijsko in tehnično dediščino in krepi zavest o Ljubljani kot industrijskem mestu, od začetka pivovarne leta 1864, ko jo je ustanovila družina Kosler. Zbirka, ki si jo vsako leto ogleda več kot 10.000 obiskovalcev, je začela nastajati v 70. letih 20. stoletja, ko so zaposleni sami zbrali ekponate in jih tudi restavrirali, postavljena pa je bila leta 1986.
Nekaj eksponatov je tudi iz drugih pivovarn v takratni Jugoslaviji, pa tudi iz hmeljarskega inštituta iz Žalca. Pivovarski muzej je prejel posebno priznanje Komisije pri Svetu Evrope za ohranjanje in bogatitev kulturne dediščine (EMYA 1989). Slovensko muzejsko društvo pa je Marjanu Božiču leta 1998 podelilo častno Valvasorjevo priznanje za postavitev Pivovarskega muzeja. Zbirka je na kulturnem ministrstvu uvrščena na seznam spomenikov premične dediščine oziroma spomeniških zbirk. Za MOL ta odlok ne bo imel finančnih posledic, lastniki, ki se z razglasitvijo strinjajo, pa bodo morali MOL in muzej obvestiti o morebitni spremembi lastništva spomeniške zbirke.
Nekdanja realka v Vegovi
Mestni svetniki bodo sprejemali tudi osnutek odloka o razglasitvi nekdanje realke v Vegovi ulici 4 v bližini Kongresnega trga za kulturni spomenik lokalnega pomena. Od leta 1959 je v zgradbi delovala Tehniška šola za elektrotehniško stroko, njena naslednica pa je današnja Elektrotehniško-računalniška strokovna šola in gimnazija oziroma krajše Vegova Ljubljana.
Ljubljanska realka je bila kot trirazredna nižja realka ustanovljena leta 1852, kot ena od prvih osemnajstih v habsburški monarhiji. Začasne prostore je imela v nekdanjem licejskem poslopju, pozneje pa še v Mahrovi hiši. Zaradi prostorske stiske je leta 1874 dobila novo šolsko stavbo v Vegovi ulici 4. Odkup zemljišča, izdelavo načrtov in gradnjo je financirala Kranjska hranilnica. Načrte za gradnjo realke je na podlagi štirih predlog, izbranih na natečaju leta 1870, izdelal dunajski arhitekt Alexander Bellon. Zgrajena je bila med letoma 1871 in 1874 pod vodstvom stavbnih mojstrov Viljema Trea in Franca Faleschinija. Zgrajena je bila po vzoru sočasnih monumentalnih palač ob dunajskem Ringu, z dvema močno poudarjenima rizalitoma na vogalih stranskih traktov in s strešnim stolpičem. V notranjosti sta v osrednjem delu reprezentativna vhodna veža in triramno stopnišče, v stranskih traktih so razporejene učilnice in kabineti. Na dvorišču sta šolska telovadnica in vodnjak, oblikovana v enakem arhitekturnem slogu kot šola. V stolpiču šole, prvotno imenovanem observatorij, so orgle s 14 registri, ki jih je leta 1935 Franc Jenko postavil v Hubadovo dvorano poslopja Glasbene matice Ljubljana na Vegovi ulici 5. Te bodo po predlogu šole, Glasbene matice Ljubljana in Akademije za glasbo razglašene za premični spomenik.
Zgradbo je skupaj z drugimi v Vegovi ulici močno prizadel potres leta 1895. Stavba realke je pri popotresni obnovi pomembno vplivala na izhodišča za urejanje Vegove in postavitev Deželnega dvorca, današnje Univerze, ki stoji nasproti nekdanje realke. Osnutek odloka med drugim določa, da je za vse posege v zgradbo potrebno predhodno pridobiti kulturnovarstvene pogoje in soglasje ZVKDS, izjeme so nujni posegi zaradi nevarnosti uničenja ali poškodbe spomenika in izvedba raziskav, ki jih opravlja zavod v okviru javne službe.
