Tiskane izdaje
Ljubljana - Ta teden je v atriju SRZ SAZU, v zavetju lokala LP, tik pod Nukom in lučaj nad Ljubljanico, dišalo po Afriki. Zgodil se je namreč tretji festival afriške kulture Baofest, na katerem si je Ogledalo ogledalo fotografsko razstavo, predstavo za otroke in, priznava, navdušeno ploskalo ob nastopih pevskega zbora Sankofa ter plesalk Kuda Baobab.
Največ se je, skratka, plesalo. Enodnevni festival se je začel s plesno predstavo za otroke, v kateri majhna deklica pred spanjem bere afriško pravljico. V zgodbo se tako vživi, da se pred njo začnejo v živo odvijati podobe iz pravljice, ki v afriških ritmih letijo pred gledalca. Ker ni v Ogledalovi navadi, da bi bilo kritik ogledanih predstav, ampak se raje vtika v ozračje dogodkov, lahko zapišemo le, da je bilo to odlično. Otroci so skakali vsepovsod, fotografi so pritiskali na sprožilce, sama scenografija pa je bila tako ljubka, da je človek kaj kmalu začel sanjariti o obisku Afrike.
Dekličine sanje
In ta občutek je le še podvojila, ah, kaj podvojila - potrojila in še več - fotografska razstava Dekličine sanje, ki jo je na plano postavil novinar, igralec, režiser, prevajalec, pravljičar, pesnik in pisatelj Sekumady Condé, ki se je tokrat prvič predstavil tudi kot fotograf. Šest tednov se je Condé potepal po Afriki in domov prinesel serijo portretov, s katerimi, so zapisali v predstavitvi, »odstira pogled na življenje deklet in žensk v mestu in na vasi«. »Vidi se, da je fotografiral z ljubeznijo,« pa je njegovo delo opisal eden od navzočih fotografov. Condé je sicer že za Nedelo povedal, kako je biti otrok staršev iz različnih držav: dejal je, da »poznaš dve kulturi, živiš nekje vmes in hkrati ne pripadaš ne enemu ne drugemu svetu in tako postaneš svet zase. Vzorci vedenja, dojemanje družinskih odnosov, družbena pravila in načini razmišljanja, ki se jih naučiš v eni kulturi, so morda popolnoma neuporabni v drugi.«
Pelo in plesalo se je
S temi besedami v mislih je Ogledalo na večernem delu festivala opazovalo naraščaj mešanih družin, ki se je potikal med nogami obiskovalcev, pod mizami lokala in tudi na odru med posameznimi nastopi. Vrvelo je od multikulturnosti, moški so pozornost kradli s pisanimi oblačili, ženske z zavidljivimi črnimi kodri.
Večerna predstava je bila sestavljena iz nastopov pevskega zbora Sankofa ter plesalk Kuda Baobab, ki so v dobri uri občinstvo popeljali od začetne sramežljivosti in tihega sodelovanja do navdušenega ploskanja in čisto pravega afriškega žura.
Pevski zbor je na primer takoj ob prihodu na oder, ki ga je spremljalo afriško petje, dekle za Ogledalovim hrbom pripravil do nostalgičnega vzdiha: »Zajokala bom,« je zašepetala, potem pa so bile oči obiskovalcev do konca predstave obrnjene proti odru. V repertoarju zbora so se znašle pesmi najrazličnejših etničnih skupin podsaharske Afrike, in čeprav večina občinstva o pomenu besedil ni imela niti najmanjšega pojma, so kmalu vsi prepevali tja v afriško noč. Ogledalo pa je najbolj navdušeno mrmralo ob interpretaciji pesmi legendarne južnoafriške pevke Miram Makeba. Zbor je, če nas spomin ne vara, zapel njeno Pata Pata. Mama Africa bi bila ponosna.
Festival so sklenili s plesnim nastopom plesalk, ki so občinstvo pripravile do navdušenih žvižgov, ploskanja in poplesavanja na stolih. Afrika je tisti torkov večer vsekakor prišla na dobrodošel obisk.
