Balkanski smo, ko nam to ustreza

Profesor etnologije Balkana in kulturni antropolog na filozofski fakulteti je prejšnji teden s temo svojega predavanja v gledališko dvorano Ljubljanskega gradu privabil množico slušateljev. Ali je Ljubljana balkansko mesto? je provociral naslov. Odgovor pa ni enoznačen in predvideva poznavanje zgodovinskega okvira.

Kaj natanko sploh označuje pojem Balkan?

Poimenovanje je dokaj mlado. Prvič je bilo uporabljeno leta 1812, po analogiji s Pirenejskim in Apeninskim polotokom, ki sta poimenovana po gorovju, tako naj bi se tudi ta polotok imenoval Balkan. Beseda sama namreč pomeni gora, gorovje. In nemški geograf August Zeune je s tem imenom označil teritorij od Bolgarije prek Dinarskih Alp do srednje Evrope. Na »hribovitem Balkanu« je torej veliko balkanov.

Poimenovanje se je bolj prijelo nekoliko kasneje, natančneje po berlinskem kongresu.

Ko so leta 1878 Srbijo, Romunijo, Črno goro in Bolgarijo priznali kot neodvisne države, dotedanje ime evropejska Turčija za ta teritorij ni bilo več primerno. Zato so ga začeli na kratko imenovati Balkan. Berlinski kongres tega leta je Avstro-Ogrski podelil mandat, da uveljavi mir na Balkanu – od tod tudi reklo »mirna Bosna«.

Poleg geografske in politične opredelitve je tu še kulturna. Ta pa prinaša različne vrednostne konotacije.

Vse definicije je treba jemati vrednostno nevtralno. Zakaj bi imel Balkan negativno konotacijo, če označuje zgolj prostor? S kulturne pozicije pa pri nas velikokrat s tem pojmom označujemo vse, kar je slabo, zaostalo, nerazvito ali necivilizirano. Skratka popolno nasprotje Evrope. Oziroma njeno ogledalo, v katerem se lahko občuduje, kako civilizirana in napredna je.

Ampak ni bilo vselej tako. Bili so časi, ko smo bili ponosni, da smo del Balkana.

Balkan postane pozitiven pojem po avstro-ogrski okupaciji Bosne. Vojna, v kateri so sodelovali tudi Slovenci, je prinesla spoznanje, da so mohamedanci, proti katerim smo se borili, pravzaprav Slovani. O čemer je v svojem feljtonu pisala tudi Zofka Kveder. Po letu 1908, ko Avstrija anektira Bosno in Hercegovino, postane južnoslovanski element v habsburški monarhiji močnejši. Slovenci, ki so imeli depriviligiran položaj, so razmišljali preračunljivo: če se Avstrija razširi do Soluna, bodo nadzor nad pomembnima lukama Solunom in Trstom dobili Slovani. In Slovenci bodo zaradi svoje organiziranosti, sposobnosti in podobnega jezika z drugimi južnoslovanskimi narod prevzeli pomembnejšo vlogo na novem trgu kot posredniki. V obdobju od leta 1908 do 1914 Slovenci na Slovane, še posebej slovanske kristjane, gledajo zelo čustveno in navijaško.

Dokler ni Gavrilo Princip ubil prestolonaslednika ...

Da. Po atentatu se je začela velika propaganda proti Balkanu, zlasti Srbom, ki je ljudi mobilizirala za vojno. Vodja SLS je tedaj izumil tisto »Srbe na vrbe«. Še župan Ljubljane Ivan Tavčar je v čustvenem govoru pozval Slovence, naj zločinskim Srbom pokažejo svojo močno pest.

Po vojni pa so narodi, ki so se gledali skozi »nišan«, postali bratje, združeni v kraljevino SHS.

Po moji oceni so tedaj naredili veliko napako, ker tega niso problematizirali – kako smo lahko bratje, če smo se včeraj streljali? Nacionalna država ne more obstajati brez nacionalizma. Ko je nastala Italija, je Massio d'Azeglio rekel, zdaj ko imamo italijansko državo, je treba narediti še Italijane. Po letu 1918 pa nihče ni delal Jugoslovanov. Leta 1921, po vidovdanski ustavi, se je zato zopet začela intenzivna antipropaganda do Balkana. Takrat so hrvaški in slovenski politiki izjavljali, da nismo del Balkana, da naša kultura ni niti malo podobna njihovi.

Balkan je postal celo zmerljivka. Beseda, ki se vpričo dame ne sme izreči.

To je zapisal neki Anglež, v času, ko so se začele balkanske države prepirati za dediščino Osmanskega cesarstva in so vzbujale vtis, da je Balkan sod smodnika, kjer živijo krvoločni ljudje, ki se ne znajo ničesar dogovoriti normalno, civilizirano. V angleščini je izraz »to go Balkan« pomenil nekaj takega kot podivjati. Izraz »to balkanise« pa je od leta 1922 označeval geografsko celoto, razkropljeno na manjše dele, ki so med seboj sprti. Ta pomen je še danes aktualen, ko slišimo, kako se balkanizira Sirija, Libanon ...

Tudi v novi dobi nam je včasih prišlo prav, da smo del Balkana.

Presenetilo me je, da še danes na wikipediji piše, da je bil Nebotičnik ob odprtju leta 1932 najvišja stavba v srednji Evropi, do druge svetovne vojne pa najvišja stavba na Balkanu. Ko to ni bil več, pa tudi mi nismo več hoteli biti del Balkana.

Zakaj se počutimo boljše od Balkancev?

To je ostanek avstro-ogrske propagande, ki je intenzivno delala na tem, da južni Slovani ne bi postali en narod. Slovencem so vedno govorili, da so razlike med nami očitne, da smo bolj kulturni kot nekulturni Srbi. Ljudje so temu nasedli. Avstro-Ogrska ne obstaja več, propaganda, ki jo je širila, pa še živi. Pozabljamo, da se kulturnost meri v posamezniku, ne v pripadnosti nekemu narodu.

Kje se danes kaže balkanskost Ljubljane?

Tam, kjer se najbolj trudi zanikati svojo preteklost. Ko so se balkanska mesta osvobodila Osmanov, so vsa po vrsti intenzivno odstranjevala osmansko dediščino. Najprej so padle džamije in drugi spomeniki, celo parki in javna kopališča. Po prvi svetovni vojni v Ljubljani so najprej odstranili avstrijske spomenike. To je veljalo za patriotsko gesto. Ne samo spomenike, most, postavljen v čast jubileja vladanja Franca Jožefa I., so v dvajsetih letih uradno preimenovali v Zmajski most. Balkanska je ta težnja po izbrisu neželene preteklosti.

Je današnja glasbena in kulinarična ponudba na ljudskih veselicah v mestu tudi prežitek balkanskosti ali gre samo za afiniteto trenutnega župana?

Del balkanske dediščine je bolj kultura ljubljanskih kafičev. Prej so bile v Ljubljani kavarne dunajskega tipa. V kavarnah se je posedalo, bralo časopise in kaj pojedlo. Kavarna je bila središče kulturnega življenja in vir informacij. Danes je te kavarne zamenjala množica »kafičev«, v katerih vsak dan poseda mnogo Ljubljančanov, ne da bi brali časopise ali se kulturno udejstvovali. Ta tip ležernega življenja, ki je v Ljubljani razširjen in daje mestu prijetno ozračje predvsem poleti, je kulturna pridobitev iz obdobja, ko smo bili politično del Balkana. V tem pogledu mestna riva ob Ljubljanici celo prekaša Beograd, Sarajevo in Skopje.

Je torej Ljubljana balkansko mesto?

To, ali je ali ni, ne spremeni prav ničesar. Ljubljana se zaradi tega ne bo premaknila niti za centimeter proti vzhodu, ne proti zahodu. V aktualnih novicah o migracijah nemško časopisje ves čas govori o Sloveniji kot o delu Balkana, beremo o »sestanku med Avstrijo in balkanskimi državami«. Ta prostor zopet deluje kot antemurale christianitatis – država, ki brani Nemčijo pred »turškimi vpadi«. Zakaj bi pustili, da na nas vpliva to, ali nas kvalificirajo kot balkansko ali kot srednjeevropsko državo? Smo, kar smo, sploh če imamo kulturo, na katero smo tako ponosni.