Tiskane izdaje
Ljubljana – »Na začetku me je bilo sram, zdaj je drugače,« je v prostorih društva Kralji ulice v Pražakovi ulici razlagal 36-letni Pero Djošan, prodajalec cestnega časopisa Kralji ulice. Zadnje leto in pol je njegovo delovno mesto parkirišče ob ljubljanski železniški postaji.
»V društvu so me na začetku opozorili, naj ne beračim, zato od takrat ne sprašujem, ali imate kak kovanček, ampak rečem: dober dan, ali bi morda kupili časopis,« je povedal Pero Djošan. »Ne pričakujem, da mi bo vsak, ki gre mimo, kaj dal. Nekdo si to lahko privošči, kdo drug ne. Ni pa treba zmerjati.«
V prostorih društva za pomoč in samopomoč brezdomcev je Djošan pripovedoval o trpkem otroštvu, ko je pri enajstih letih zaradi razmer v družini pristal v vzgojnem zavodu: »Saj si želiš samo lepše živeti, ampak dejansko je bivanje v zavodu pot v alkohol, droge in zapor.« Leta 2011 je prestal petletno zaporno kazen zaradi preprodaje drog. »Zame je umetnost lepo živeti. Nekateri se sekirajo, ker imajo preveč, jaz se sekiram, ker česa ne zmorem plačati, in to je velika razlika.« Po izobrazbi je kuhar in je kar nekaj let delal v gostinstvu. Toda odkar si je v prometni nesreči poškodoval nogo, dela v gostinstvu ne išče več. Zdravje, je dejal, mu tega ne omogoča. Prošnje delodajalcem še naprej pošilja, toda doslej je bilo tako, da nanje ni dobil niti odgovora. Prodaja mesečnika Kralji ulice, ki ga pretežno ustvarjajo brezdomci, Djošanu zdaj pomaga preživeti. To je zgolj s socialno podporo 280 evrov in pri visokih stroških bivanja v kletni garsonjeri, katere uporabnica je njegova mati, sicer zelo težko. »Saj ne živim slabo, ampak to je samo zato, ker imam način življenja, kakršnega imam,« je razmišljal kralj ulice, ki redno spremlja aktualno politično dogajanje, čeprav ga, pravi, dela nervoznega. »En čas je na oblasti ena vlada, potem pride druga, to se pravi, en čas eni lažejo, potem lažejo drugi in pri tem govorijo, kako da so tisti prej lagali. Eden od njih potem celo reče, da mu je težko preživeti s tri tisoč evri na mesec. Kako pa misli, da mi preživimo s tristo evri? In to je odnos oblasti do ljudi.«
Kroženje med negotovim
Djošan je eden od 150 rednih prodajalcev cestnega časopisa Kralji ulice. Sicer jih je v bazi društva, v okviru katerega poteka prodaja, nekaj več kot 600. Brez strehe nad glavo je po oceni ministrstva za delo v Sloveniji skoraj tri tisoč ljudi, vsaj toliko jih je namreč po njihovi vednosti vključenih v različne programe za brezdomstvo. Toda raziskovalka Špela Razpotnik z ljubljanske pedagoške fakultete opozarja, da cestno ali vidno brezdomstvo »sploh ni večji del tega, kar pomeni brezdomstvo«, ampak je to povezano s stanovanjsko izključenostjo in vse bolj negotovimi življenjskimi razmerami. Slika brezdomstva v Ljubljani je tako po njenem v zadnjem desetletju postala veliko bolj heterogena in se veča. »Stereotipna predstava, češ da gre pri tem za življenjski slog nekaj starejših moških, nikakor ne drži. Zastopane so vse starostne skupine, tako moški kot ženski, ljudje, ki pridejo iz tujine, upokojenci, mladi, samski in družine. Vedno več je skupin ljudi, ki so ogrožene,« razmišlja Razpotnikova in pri tem govori o kroženju med najrazličnejšimi negotovimi oblikami nastanitve. Približno 50 tisoč ljudem plačuje država razliko do polne vrednosti zdravstvene storitve, ker so socialno ogroženi. »Večina brezdomnih v Ljubljani prejema denarno socialno pomoč, toda jasno je, da se s tem ne da preživeti. In tudi to je eden od strukturnih dejavnikov, ki ljudi sili v to, da preživijo na kakršenkoli način in ne zmrznejo na cesti,« opozarja Bojan Dekleva, prav tako profesor na pedagoški fakulteti.
Med nami
Na pobudo ljubljanskega mestnega oddelka za zdravje in socialno varstvo sta Razpotnikova in Dekleva opravila terensko analizo cestnega brezdomstva v Ljubljani, objavljeno leta 2015. Ugotavljata, da v samostojni Sloveniji »še ni delovalo toliko organizacij in programov na področju brezdomstva in da temu vprašanju še nikoli ni bilo namenjenih toliko sredstev«. Po podatkih ministrstva za delo trenutno deluje dvanajst zavetišč, do leta 2020 jih načrtujejo osemnajst ter še dvajset dnevnih centrov s programi preventivnega in svetovalnega dela. »Toda težava je, da so na voljo predvsem začasne, medtem ko ljudje potrebujejo varne in trajne nastanitve. In tega ne uresničujemo,« meni Špela Razpotnik. Dekleva opozarja, da je ljudi na robu veliko več, kot je na voljo nastanitev. Pri tem spomni na dolge čakalne vrste na neprofitna stanovanja in bivalne enote, na katero lahko samska oseba čaka celo štiri leta. Vsi, ki živijo v Sloveniji, tudi nimajo možnosti prijave na tovrstne razpise, saj je eden od pogojev slovensko državljanstvo.
V društvu Kralji ulice, v katerem od leta 2005 združujejo strokovnjake, ki raziskujejo brezdomstvo, in posameznike, ki brezdomstvo in s tem povezano socialno izključenost doživljajo, po Deklevovih besedah za zdaj edini izvajajo program trajnejše nastanitve. Povezali so se tudi z mestnim stanovanjskim skladom pri preprečevanju deložacij. Januarja letos so dejavnost začeli izvajati še v sodelovanju z mariborskim stanovanjskim skladom. »Poskusi mestnih oblasti so kdaj v nasprotju z usmeritvijo države in globalno usmeritvijo, ki silita v smer povečevanja neenakosti, negotovosti in krčenja socialne varnosti za vse več ljudi,« je prepričana Razpotnikova. »Ko je bil leta 2005 pri nas direktor evropske zveze za brezdomsko problematiko, je ugotavljal, da imamo možnosti, da povsem odpravimo brezdomstvo,« spomni Dekleva. »Toda zdi se, da smo takrat kot družba sklenili, da tega ne bomo naredili. Odločili smo se, da bomo za ene poskrbeli, za druge pa ne, in nastavili strukturne pogoje tako, da bodo nekateri izključeni. In teh je zdaj vse več.«
V društvu Kralji ulice so se nedavno pridružili evropski pobudi za spodbujanje mest, da priznajo pravice brezdomnih. V organizaciji Feantsa sicer opozarjajo, da prakse v številnih mestih vodijo v kriminalizacijo brezdomstva, dostop do osnovnih dobrin pa je vse bolj otežen. To po njihovem kaže na »razgradnjo osnovne človekove pravice do dostojnega življenja, ki je eden od temeljev demokracije«. Da listina, v kateri so zapisane temeljne pravice brezdomnih, med katerimi je uporaba javnih prostorov, ne bo rešila problematike brezdomstva, se zavedajo v društvu Kralji ulice. Toda po njihovem vendarle pomeni jasno sporočilo državi, da je brezdomstvo med nami in da ga je treba reševati sistemsko.
