Tiskane izdaje
Na območju nekdanje gramozne jame na severnem robu takratne Ljubljane, med Dunajsko in Vodovodno cesto, so leta 1925 za katoliško telovadno organizacijo Orel po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika začeli graditi stadion za množične telovadne nastope, atletska tekmovanja in druge prireditve. Po vzoru antičnih stadionov ima tlorisna zasnova obliko podkve s poudarjeno vzdolžno osjo. Nekoliko nepravilno zemljišče je ograjeno z opečnim zidom, ki je ob vhodih na zahodni strani malce povišan, medtem ko so vhodi z vzhodne strani urejeni pod razsežnim hodnikom z vrsto stebrov.
Ob evharističnem kongresu 1935. so na zahodni strani zgradili veliko stebrno tribuno (glorieto) s teraso, ki je ob dogodku služila kot velik oltar, kasneje pa so jo preuredili v tribuno za častne goste. Terasa je bila obdana z zidom in dorskimi stebri ter manjšimi stebri v zgornjem nivoju, kar je edini primer vrinjene kolonade v Plečnikovem opusu. Med letoma 1939 in 1941 so do konca uredili sedišča ob tribuni na severni in južni strani ter ju sklenili z godbenima paviljonoma. Pod tribuno je bila telovadnica, na prostem je bilo urejeno igrišče za odbojko in postavljeno telovadno orodje, na obodu arene pa je bila 400 metrov dolga tekaška steza. Ob severni in južni stranici stadiona so zasadili topole, ob vzhodnem stebrišču drevored javorjev.
Uporabite drsnik za pomik med fotografijama
Na desni strani razgledniške fotografije vidimo stanovanjske bloke, ki jih je v letih 1931–1938 zgradil Železniški humanitarni fond, po katerem so dobili ime Fondovi bloki. Po drugi svetovni vojni je stadion prevzela Fizkulturna zveza Slovenije in ga dokončno opremila, nato je menjal več lastnikov in upravljavcev ter bil namenjen predvsem nogometu, pa tudi raznim prireditvam, rekreaciji okoliških prebivalcev in športni vzgoji učencev bližnje šole.
Takšen je 2008. prišel v last (?!) družbe Bežigrajski športni park (BŠP) s podjetnikom Jocom Pečečnikom na čelu, ki je napovedal njegovo prenovo, ga zaprl, ogradil in prepustil propadanju. BŠP je pripravil megalomanski projekt, ki pomeni radikalno prezidavo stadiona, tako da bi se, če bi ga izvedli, po analizi umetnostnega zgodovinarja dr. Damjana Prelovška ohranilo le pet odstotkov Plečnikove arhitekture. Po mnenju arhitektke Kaje Lipnik Vehovar bi tak poseg kulturni spomenik državnega pomena uničil ter zelo obremenil okolje sredi gosto poseljene mestne četrti. Pri tem v civilni pobudi za ohranitev Plečnikovega stadiona v izvirni obliki dodajajo, da so ustanove in organi, pristojni za varovanje kulturne dediščine, v tem primeru povsem odpovedali. Tako se je v osmih letih po zaslugi BŠP (pa tudi ZVKDS in MOL) Bežigrajski stadion iz našega ponosa spremenil v našo sramoto!
