Bo Zlata ladjica končno več kot le reklamni pano?

Ljubljana – »Odločili smo se, da bomo Zlato ladjico obnovili sami in da ne bomo več iskali najemnika, ki bi bil v zameno za dolgotrajni najem hiše na eni najelitnejših lokacij v starem mestnem jedru pripravljen sofinancirati prenovo.«

To nam je v pogovoru zatrdil Marko Konič, novi direktor podjetja AG (lastnika Zlate ladjice) in delničar družbe Mestni pristan, ki je sicer v stoodstotni lasti delniške družbe AG z večjim številom solastnikov. Povedal je še, da so že podpisali pogodbo z arhitektom Evgenom De Glerio, ki bo v njihovem imenu v nekaj tednih vložil projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja za celovito prenovo. Glavnina načrta je namreč izdelana, zdaj pa izvajajo natančne meritve objekta.

Če ne bo zapletov s pridobivanjem soglasij in dovoljenj, pričakuje, da bodo hišo začeli prenavljati marca in dela končali še pred iztekom prihodnjega leta. Dejal je, da denar imajo, vendar računajo tudi na občinskega, ki je v okviru projekta Ljubljana – moje mesto (LMM) za prenovo fasad in stavbnega pohištva za to stavbo rezerviran že od leta 1998.

Obljubili in pozabili

Ko smo ga opozorili, da nam je poleti leta 2013 vodstvo delniške družbe AG zagotavljalo, da bo »najemnik objekta, ki bo (so)financiral milijon evrov vredno prenovo spomeniško zaščitene Zlate ladjice, znan do konca leta 2013, sanacija razpadajoče notranjščine, fasad in strehe pa se bo začela jeseni 2014«, je odvrnil, da tokratna javna obljuba ne bo prazna in jo bodo izpolnili.

Ker so nam v omenjeni družbi pred tremi leti priznali, da že od leta 2010 zaman iščejo pravega najemnika, ki bi bil pripravljen vložiti denar v temeljito prenovo, smo glede najnovejše napovedi skeptični. Za zdaj drži le, da so bili kot lastniki Zlate ladjice doslej sposobni oddajati samo pritličje in letni vrt okoli propadajoče stavbe ter tržiti kar dve tretjini južne fasade. Ta je namreč stalno prekrita z velikanskimi reklamami.

Aleš Musar, eden od solastnikov družb AG in Mestni pristan, ki je v Ljubljani na javni dražbi nedavno kupil propadajočo rusko dačo, nam je na očitek, zakaj kupuje nove nepremičnine, tiste, ki jih že ima, pa pusti propadati, dejal, da tega ne smemo mešati. Pojasnil je, da je dačo kupil zase in z lastnim denarjem, ne pa v imenu ali z denarjem več solastnikov.

Kršenje pravil o plakatiranju

Čeprav smo že v prvi polovici oktobra 2014 opozorili, da je Zlata ladjica vzorčen primer kršenja mestnega odloka, ki v starem mestnem jedru prepoveduje stensko reklamiranje, ne mestna oblast, ne varuhi kulturne dediščine, ne inšpektorji doslej niso opravili svoje naloge. Namesto da bi ukrepali in storili vse, da prepovedane reklame izginejo s fasad, ob tovrstnih kršitvah očitno raje zamižijo ali pa celo dajejo soglasja k vse pogostejšim izjemam. Če bi v imenu »višjega javnega interesa« nekako še spregledali, da so na fasadi tega objekta nekaj časa visele reklame za evropsko prvenstvo v košarki v Ljubljani in da jim je sledila reklama za evropske volitve, pa ne gre več prezreti kasnejših komercialnih reklam za avtomobile, zavarovalnice ...

Odgovorni ne ukrepajo niti zaradi nespoštovanja splošnejših podrobnih prostorskih izvedbenih pogojev za postavitev objektov za oglaševanje. Ti namreč določajo, da slepih fasadnih sten ni dovoljeno popisati ali nanje pritrditi platen, katerih velikost presega 36 kvadratnih metrov oziroma bi prekrivala več kot 65 odstotkov skupne površine fasade. Vse reklame na Zlati ladjici pa so doslej presegale 50 kvadratnih metrov oziroma največjo dopustno površino fasade. Poleg tega je dovoljeno take reklame postavljati le na slepih fasadah, ne pa na takšnih z okni, kot je primer pri Zlati ladjici. Četudi gre za dotrajan spomeniško zaščiten objekt, ne bi smeli dovoliti, da se zanemarjene fasade do prenove zakrivajo ali »olepšujejo« s prevelikimi reklamami.

Kje so varuhi in inšpektorji?

Opazili smo, da je lastnik Zlate ladjice površino za plakatiranje celo nekoliko povečal, ne pa zmanjšal ali povsem odpravil. Ob podrobnejšem ogledu smo ugotovili, da je začela fasada odpadati in da je vse večja nevarnost, da bo kak kos ometa ali strešnik padel na mimoidočega ali gosta letnega vrta. Če se prenova ne bo začela prihodnjo pomlad, bi morali spomeniški varuhi lastnika prijaviti gradbeni inšpekciji, ki bi ocenila, ali je morda treba Zlato ladjico kot nevaren objekt zapreti za javnost in ustaviti obratovanje gostilne in letnega vrta na severni in južni strani.

Ker notranjščina in zunanjščina več kot 213 let starega spomenika propadata že več desetletij, bi bil zdaj skrajni čas, da njeni lastniki svoje obljube tudi izpolnijo. Še toliko bolj, ker so na Jurčičevem trgu nedavno obnovili dva sosednja objekta in je zdaj Zlata ladjica eden zadnjih »grdih račkov« Stare Ljubljane in ena največjih sramot v turistično najbolj obiskanem delu mesta.