Tiskane izdaje
Ljubljana – Četudi je dokončno oslepel pri osemnajstih, so njegove podobe Ljubljane žive, kot da bi se po njej sprehajal včeraj. Pa hodi še vedno rad, najraje okoli Rožnika. Skupaj z ženo, ki je poleg kitare, hčera in vnuka njegova velika ljubezen. Če imajo nekateri upokojenci mirno življenje, ga 65-letni sogovornik gotovo nima. Med drugim ga zapolni s humorjem, pisanjem, kegljanjem, šahom, od junija tudi z vodenjem stranke.
Potem ko ste zapustili ministrstvo za zdravje, je bilo videti, da se politike ne boste šli več, nato pa ste lani presenetili s kandidaturo za predsednika države.
To je bilo nabiranje političnih točk in reklama za Liberalno demokracijo Slovenije, da je zopet oživela. Moj cilj ni bil postati predsednik, saj slep človek pri nas niti ni izvoljiv. Slovenija ni Velika Britanija, kjer so imeli slepega notranjega ministra Davida Blunketta, ali pa Nemčija, kjer je na vozičku finančni minister Wolfgang Schäuble. Pri nas je invalidnost še vedno velika 'pohaba': to je človek, ki marsičesa ne zmore. Sam sem bil deležen nešteto kritik zaradi moje slepote. Če bi takrat poslušal druge, bi bil zdaj verjetno doma, godrnjal, pokojnino bi zaslužil kot telefonist, najbrž bi bil nesrečen …
Ampak vi ste vztrajali, diplomirali, doktorirali in se povzpeli visoko, med drugim na direktorski stolček urada za invalide.
To delo sem dobil ravno s pomočjo LDS. Stranka mi je takrat dala službo, ki mi je stroka ni, saj zanjo nisem bil dovolj dober. To je bilo pogumno. In stranka, ki je bila tako pogumna in za Slovenijo naredila toliko dobrega, si zasluži, da ji pomagam nazaj v parlament.
Kaj pa županovanje, vas ni nikoli zamikalo?
Ne, s tem je preveč dela, sam pa nisem tako delaven. Župani morajo biti garači, jaz sem kampanjec. Trenutno me zanimajo samo državnozborske volitve, vso energijo usmerjam tja, če je imam kdaj preveč, pa pišem knjigo.
Med branjem vašega avtobiografskega dela Spomini starega sitnega slepca, izdanega lani, bralec zlahka pozabi, da bere zapise slepega človeka. Kako si ustvarite predstavo o okolici, stvareh in ljudeh?
Najprej je glas, ki slepega težko prevara. Zlahka prepoznam, kdaj človek laže, če ga vsaj malo poznam. Je pa v meni toliko psihologa, da ponavadi tudi vem, zakaj laže. Drugi element je dotik, skupaj z njim še vonj. Vse pa je v simetriji teh lastnosti oziroma čutov.
Koga ali kaj bi si želeli videti, če bi zopet lahko videli – vsaj za nekaj trenutkov?
Rolling Stonese, brez dvoma. Ni mi dovolj, če mi ljudje rečejo, da so njihove postave še vedno enake, da so njihovi obrazi zgubani, da Mick Jagger na odru še vedno pleše balet. To bi res rad videl, moja življenjska želja je tudi, da bi z njimi igral.
To vprašanje mi sicer ljudje večkrat zastavijo in potem, ko odgovorim, so začudeni, zakaj ne bi raje videl žene in otrok. Ne, kajti njih sem spoznal, ko sem bil že slep, zato me to, kakšni so videti, ne zanima preveč. Zanimajo pa me podobe, ki jih poznam, ki sem jih nekoč že videl.
»Sam sem bil deležen nešteto kritik zaradi moje slepote. Če bi takrat poslušal druge, bi bil zdaj verjetno doma, godrnjal, pokojnino bi zaslužil kot telefonist, najbrž bi bil nesrečen ...« Foto: Leon Vidic/Delo
Kako žive so vaše podobe Ljubljane?
Kot da bi jo videl včeraj, saj sem se na slepoto pripravil. Imam tudi zelo dober fotografski in magnetofonski spomin, kar mi včasih škodi, saj se spominjam stvari, ki bi jih ljudje radi pozabili ali pa se jih dejansko ne spomnijo.
Ste sicer zadovoljni s prilagojenostjo infrastrukture invalidom?
Zelo sem zadovoljen, saj smo po prilagojenosti v svetovnem vrhu. Ko sem bil denimo pred slabimi tridesetimi leti prvič v Parizu, ni bilo niti enega zvočnega semaforja, niti ene klančine; v Sloveniji, predvsem v Ljubljani, je to že bilo. Imeli smo tudi že ozvočena dvigala. Sicer se zadnja leta razmere v tujini izboljšujejo, kaj je verjetno posledica zahtev EU, zakonov o enakih možnostih in podobno.
Bi v prestolnici kaj spremenili?
Ni mi všeč nova postavitev centra, pločniki pri pošti so širši, sam pa sem bil šestdeset let vajen drugih dimenzij. To mi ne ugaja, ampak se bom že navadil. Poleg tega mi ni všeč sistem vstopanja in izstopanja na mestnem avtobusu. Ker je vstop samo spredaj, avtobusi vedno več časa stojijo na postajališčih, zato sem Ljubljanskemu potniškemu prometu predlagal, da bi potniki vstopali tudi pri zadnjih vratih. Tako sem že petnajst let v privatni vojni z LPP, saj mi je veliko do tega, da se stvari izboljšajo. Mi je pa všeč center mesta, ki je nekoliko manj prometen in manj hrupen. Dobro je tudi, da smo iz centra prestavili industrijo, da imamo danes sonce in prestolnica ni več tako meglena kot nekoč.
Pa vendarle samo ne godrnjate, kar bi pripisali starim sitnim slepcem iz naslova vaše knjige. Že veste, kako boste naslovili knjigo, ki jo trenutno pišete?
Moja zadnja knjiga bo imela naslov Nemir v prazni sobi.
Zakaj zadnja?
Ker ne bom več pisal, saj nimam o čem več pisati, govoriti …
Pa niste sami dejali, da je pisanje za vas terapija?
Je, ampak zdaj sem že ozdravljen (smeh).
