Če ne bi bilo youtuba, si ne bi upala nastopati

Ljubljanapolis: S pevko Aleksandro Ilijevski tudi o tem, da ni vedno navdušena nad šalami Jurija Zrneca.

Objavljeno
15. maj 2017 19.06
Aleksandra Ilijevska pevka skupine Pliš 11.5.2017 Ljubljana Slovenija [Aleksandra Ilijevska,Pliš,pevke,Ljubljana,Slovenija]
Pija Kapitanovič
Pija Kapitanovič
Pliševci, ki nas v nasprotju z vse bolj prisotnimi uličnimi glasbeniki s priredbami in avtorskimi komadi, popestrenimi s komičnimi vložki, nagovarjajo kar iz svoje dnevne sobe, jutri v spremljavi plesnega dueta priznane koreografinje in plesalke Maše Kagao Knez in beatboxerskega mojstra Murata prihajajo v Siti teater. Pogovarjali smo se z njihovo vokalistko žametnega glasu Aleksandro Ilijevski.

Običajno je avtor vaših besedil Rok Vilčnik, glasbo pa napiše Marko Gregorič, s katerim sta kot duet pravzaprav začela. Vi ne pišete?

Pišem, vendar pesmi za zdaj čuvam zase, si jih pa želim nekoč v prihodnosti izvesti. Marko ima svoje zakonitosti glede glasbe in moj stil nekako ne sovpada s Plišem.

Kako se vam je pridružil Jurij Zrnec?

Leta 2014 smo imeli v Mariboru koncert Pliša še v stari zasedbi, torej s Sebastjanom Duhom in Blažem Korezom. Zrnec in Murat sta bila naša gosta in šele po koncertu smo se najprej začeli družiti z Muratom in nato še s Tomažem Gajštom. Zdaj sta oba redna člana zasedbe, Jurij pa se nam pridruži le občasno.

Je bil koncert usoden tudi za vaju z Zrnecem, ki sta zdaj že nekaj čas par? Ste ga vi povabili na koncert?

Po koncertu sva začela hoditi. Njegovi feni smo bili že od nekdaj, tako in tako se mi zdi, da je vsa Slovenija. Da bi ga povabili kot gosta, je predlagal Marko. Nisem verjela, da bo prišel, ker, kaj sva midva, da bi Zrnec nastopal z nama. Ampak je prišel. In tako smo skupaj začeli delati. Sodeluje tudi pri dveh komadih albuma Plošča za dva.

Nastopa še v vašem novem singlu Raj, ga torej lahko pričakujemo tudi na drugem albumu?

Material za nov album se počasi nabira, tako da težko karkoli gotovega rečem. Ima pa Jurij tudi izreden talent za pisanje besedil. Nekaj sva kot duet že naredila, a za zdaj še nič konkretnega. Potrebujemo nekoga, da nas brcne v rit.

Pravite, da je zelo zabaven tudi v zasebnem življenju. Pa vas kdaj to moti, je kdaj šale preveč?

Ja, seveda. Ko včasih hočem biti resna, me spravi v smeh, in potem sem jezna, ker me spravi v smeh, ko hočem biti resna. Se da pa z njim o marsičem pogovarjati. Res je velik človek z velikim srcem in tudi zelo pameten.

Imata v Ljubljani kakšen skupen kotiček, kamor zahajata?

Sva zelo domača človeka. Rada gledava filme in jeva. Ven ne hodiva. Nekajkrat sva šla na boljši sejem na Breg. Všeč mi je atmosfera, ljudje, ki si, nekateri zelo gosposko urejeni, ogledujejo starine. Meni je všeč ta spokoj. Nisem žurerka, ven ne hodim, odkar pomnim.

Na youtubu gledalce občasno pozdravi vaš maček. Imate pa tudi vrabčka, kako gre to skupaj?

Ne gre. To je še ena moja naivnost, ko sem kar mislila, da jih bom že spoprijateljila. Ampak seveda imajo nagon. Vrabčici sva kupila veliko kletko, ker preden sva dobila mačke, je bila vedno spuščena. Našli so jo, bila je nebogljena in na veterinarski fakulteti so mi svetovali, naj jo vzamem domov in hranim z beljakovinami, ki so mi jih pripravili. Ko je ponoči začela čivkati, sem se zbudila in jo nahranila. Kot da bi imela dojenčka. Hotela sem jo spustiti nazaj, ker se mi ni zdelo prav, da jo imam v ujetništvu, toda ornitologi so mi povedali, da najverjetneje ne bi preživela, saj se je že preveč navadila name.

Od ogledov na youtubu in všečkov na facebooku se ne da živeti. Bi lahko vse to počeli, če se pri tem ne bi sami zabavali?

Zase lahko rečem, da gotovo ne. Mislim, da to drži tudi za druge člane. Osebno mi res ugaja, da se na koncertu lahko zmotim in rečem, »sorry, folk«. In občinstvo je običajno veselo, ko se zgodi napaka, ker napake delamo vsi.

Ste se glasbeno izobraževali?

Ne. Hodila sem v glasbeno šolo, kjer so mi rekli, da imam izreden talent, a sem zaradi lenobe po treh letih odnehala. Pela sem tudi v zboru in odnehala, ker me je glasbena teorija tako zamorila.

Kako ste se potem učili peti?

Skupaj s svojimi idoli, recimo Jimom Morissonom in Villejem Valom iz skupine Him, ki mi je bila v nekem obdobju zelo všeč. Ko sem dobila računalnik in internet, sem si začela delati kolaže karaok, nato sem jih presnela na cede in v sobi pred ogledalom nastopala. Sama s sabo sem imela tudi intervjuje. Smešno.

Youtube in facebook sta se torej pojavila kot naročena za vas.

Brez tega ne vem, kako bi kam prišla s svojo sramežljivostjo. Že ko je bilo treba pred tablo predstaviti seminarsko, sem imela velike težave. Brez youtuba si ne bi upala nikoli v živo nastopati. Pomagal mi je, da sem prebila led. Zanimivo je tudi, da sem dolgo zgolj oponašala in šele precej pozno ugotovila, kaj je všeč meni. Lahko bi rekla, da sem šele s Plišem doživela svojo edinstvenost.

Vendar oponašanja niste opustili, resda vanj vključujete svoje doživljanje, a vseeno.

V resnici mešam stile. Velikokrat se ne morem znebiti originala, načina, kako nekdo nekaj zapoje, ker se me preveč dotakne. Nikoli pa se nočem primerjati. Če bi hotela peti enako, bi gotovo takoj pogrnila. Poskušam zapeti po svoje, v svojih okvirih. V meni je ogromno čustev, vedno čutim, da bi lahko odkrila še dodatno plast. Tudi kar zadeva vokal. Njegov zven je velikokrat odvisen od tega, kako se počutim. Ni tako odvisen od fiziologije kot od čustev.

Izhajate lažje iz negativnih ali pozitivnih čustev?

Predvsem iz negativnih. Trpkih, žalostnih spominov. No, ko zapojem Sexy And I Know It, takrat seveda ne. Takrat vedno pomislim, da bi morala več telovaditi. Kar je pravzaprav tudi negativno.