»Če ne bi šla iz pisarne, bi mislila, da so vsi revni«

Pravi, da se srečuje s populacijo, ki prihaja z roba družbe. Pogosto najprej pridejo zaradi težav v šoli, toda kmalu se pokaže, da so v ozadju socialne stiske. Socialna delavka vodi Cono Fužine – Center otrok, mladostnikov in aktivistov, ki so jo odprli leta 1999 in v kateri si pomaga in se jih druži okoli 45.

Cona Fužine je dnevni center za otroke in mladostnike, v katerega so vključeni mladostniki, stari od osem do petnajst let. Redki pridejo zgolj ob določenih dnevih samo na določene delavnice, večina jih pride po pouku in ostane do poznega popoldneva. Živijo na Fužinah ali pa so z naseljem povezani. »Nekaj jih prihaja tudi iz Zadobrove in Štepanjskega naselja, so pa to mladi, ki so prej živeli na Fužinah, tako da jih običajno nekaj veže nanje.«

Pravite, da se delo v Coni Fužine, čeprav deluje pod okriljem Centra za socialno delo Moste - Polje, razlikuje od siceršnjega socialnega dela. Kako?

Želimo biti del skupnosti. Nočemo biti zaprti med štiri stene dnevnega centra in čakati, da kdo pride po pomoč. Hodimo na ulico, organiziramo druženja, nogometne turnirje, tečaje jahanja, plavanja, potapljanja, trudimo se imeti čim bolj razvejeno mrežo. Nismo tu, da delamo namesto njih, ampak da delamo skupaj. Običajno mladostnik pride do nas, kdaj ga pripelje sošolec, in če je mladoleten, potrebujemo podpis staršev. Tudi sicer je pomemben odnos s starši. Običajno se k njim povabim na kavo. Ni se mi še zgodilo, da bi me kdo zavrnil, saj ne prihajam s slabimi nameni. Največ socialnega dela opravimo prav na tak način. Nam ni treba spisati zapisnika, ko se vrnemo s terena, kot morajo to početi v centrih za socialno delo. V centru za socialno delo potrebujejo papirje, da sploh lahko grejo na teren. In ko nas starši povabijo skozi vrata svojega doma, težko kaj skrijejo. Takoj je mogoče videti, na kakšni kvadraturi živijo, kje kdo spi, in vse to nam odpre oči. Hkrati je tudi njim lažje priznati, da ne gre, če ne gre. Tako začnemo vzpostavljati zaupanje, in ko je to enkrat vzpostavljeno, se da storiti veliko.

V razvezanem imenu Cone je beseda aktivisti. Kaj pomeni?

Ime smo oblikovali skupaj z mladostniki na začetku pred skoraj dvajsetimi leti. Želja je bila in ostaja, da bi bili vsi aktivisti. Upam si trditi, da smo v določenem odstotku uspešni. Niso vsi aktivisti, toda mnogi, ki gredo skozi Cono, to postanejo in so potem nosilci sprememb v lokalnem okolju, želijo si dajati predloge v svetu četrtne skupnosti ali pa drugače opozarjati, kaj je v družbi narobe. Čeprav smo javni socialnovarstveni program, so vse naše aktivnosti naravnane tako, da jih izvajamo skupaj z mladimi in za mlade, saj težko mi povemo, kaj je za Fužine najboljše. To, da smo začeli organizirati dogodke v soseski, je bila pobuda mladih.

Pravite, da so težave mladostnikov pogosto povezane s socialno stisko, v katero so pahnjene njihove družine. Je to mogoče reševati v okviru takšnega centra?

Pri učnih težavah in slabih ocenah je ponavadi nekaj v ozadju, ni pa za vsako enako kriva revščina. Mi lahko vplivamo na širše družbene pojave, kot je revščina, izključno tako, da opozarjamo odločevalce. Kampanj ozaveščanja nimamo, v tem nismo dobri in za to tudi nimamo sredstev. Res pa je, da se z revščino srečujemo vsak dan, zato smo prisiljeni iskati donacije, da lahko kupimo delovne zvezke in druge šolske pripomočke. Na zalogi moramo imeti ves čas tudi nekaj hrane, nekateri namreč potrebujejo topel obrok. In še nekaj je: naše izkušnje kažejo, da družine, ki resnično potrebujejo denarno pomoč, tega nimajo urejenega. Naša naloga je, da poskrbimo tudi za to.

Ob zadnjem mednarodnem dnevu boja proti revščini so se na vladi pohvalili, da se stopnja revščine zadnji dve leti znižuje. Zamolčali pa so, da je bila Slovenija v letih pred tem med državami, v katerih je revščina naraščala najhitreje v Evropi. Kaj opažate vi?

Če ne bi šla iz pisarne, bi mislila, da so vsi revni. Delež mladostnikov pri nas, ki živijo v revščini, se ne zmanjšuje, ampak ostaja takšen, kot je že nekaj časa, in je velik. Ekonomska situacija večine, ki pridejo k nam, je zelo slaba. Zelo veliko družin je, v katerih so starši zaposleni, a živijo v bedi in revščini. Tu so ljudje, ki prihajajo iz republik nekdanje Jugoslavije in se srečujejo s statusom tujca, iščejo službo, poskušajo pridobiti papirje, in tudi zato je njihova finančna in s tem socialna stiska zelo velika. In vse to se kaže na otrocih in mladostnikih.