David Lotrič: »Prestolnica je fotogenična samo v centru«

Vprašalnik Ljubljanapolisa: S fotografom o obsedenosti s selfiji in fotogeničnosti glavnega mesta.

Objavljeno
14. oktober 2014 13.04
David Lotrič Ljubljana 7.10. 2014
Jerneja Grmadnik, Delo.si
Jerneja Grmadnik, Delo.si
Ljubljana – David Lotrič je 29-letni fotograf, svobodnjak, ki končuje študij geografije in sociologije. Njegova prva samostojna razstava fotografij o evropskih projektih, Kaj je bilo narejeno z evropskim denarjem?, je na Kongresnem trgu na ogled do 23. oktobra.

Razstavljene fotografije so izbor projektov, uresničenih z evropskim denarjem, od zagotavljanja pitne vode do ekoplovil in razvijanja turizma v Baški grapi. Kako ste se lotil naloge, včasih tudi zelo abstraktnih motivov?

Kot geografu se mi je zdela zanimiva ideja, da se ljudem skozi fotografijo predstavi, kaj se dogaja z evropskim denarjem. Tudi sam sem velikokrat skeptičen do tega, zato sem se hotel prepričati na lastne oči. Fotografije so zelo raznolike, skupaj z vladno službo za razvoj in kohezijo ter kmetijskim ministrstvom, ki sta pobudnika razstave, smo hoteli zaobjeti čim več območij. Ker so projekti tudi abstraktni, sem predlagal, da bi bili v ospredju ljudje, ker gre vendarle za projekte, ki vplivajo na ljudi in njihovo življenje.

Se vam je kakšen »evropski« projekt še posebej vtisnil v spomin?

Občutil sem gostoljubnost in odprtost Primorske; ljudje so bili zelo prijazni in so si vzeli čas. Z geografskega vidika se mi je zdela zelo zanimiva odmaknjena Baška grapa. Ljudje od tam se resnično trudijo, da bi jo umestili na turistični zemljevid. Odkril sem veliko lepih koncev Slovenije in dobrih zamisli, predanih in požrtvovalnih ljudi. Dobil sem občutek, da hočejo projekti, sofinancirani z evropskim denarjem, poudariti slovensko kulturno dediščino, na katero velikokrat pozabljamo. Projekti prinašajo spremembe in dajejo vedeti, da se marsikaj dogaja tudi zunaj Ljubljane in velikih mest.

So vam dale pozitivne zgodbe misliti tudi na projekte, zanimive kot fotografski objekt, ki bi potrebovali evropski denar, bodisi za obnovo ali razvoj?

Ravno pred kratkim sem za neki evropski projekt o zapuščenih prostorih v glavnih mestih fotografiral hotel Bellevue. Res je škoda, da propada. Prav tako je recimo popolnoma obstalo gradbišče na Tobačni, za Poligonom.

Danes je med fotografi huda konkurenca. Kakšno je življenje samozaposlenega? Se da dobiti naročila?

Slovenski trg je majhen in zasičen, toda dobra stran tega je, da če dobro delaš, te hitro opazijo in si tudi iskan. Z vsemi naročniki imam dobre odnose, in če je nekdo zadovoljen, gredo priporočila hitro od ust do ust. Svoje delo imam zelo rad, ker je dinamično, slabost samozaposlenosti pa je nenehna negotovost, saj nikoli ne vem, ali bom imel prihodnji mesec nova naročila, toda prispevke vseeno moram plačati. Med delom za to razstavo se mi je zagnojilo oko, pa seveda nisem mogel na bolniški dopust, ker ga nimam. Lani je bilo težje, letos pa imam kar veliko dela.

Vseeno ste se odločili tudi za fotografiranje porok. So te nujnost ali tržni hit?

Vsekakor drugo; nekdo je nekoč rekel, da boš preživel s fotografijo le, če boš fotografiral hrano, obiskane dogodke in poroke (smeh). Ampak zdi se mi, da na tem področju nikomur nisem konkurenca, ker je toliko porok. Vsi poročni fotografi imamo kar nekaj dela.

Bi odklonili delo za naročnika, če bi bil projekt v nasprotju z vašimi etičnimi ali političnimi nazori?

Da, vsekakor, sploh s političnimi, to govorim kot liberalec. Pri vsem, kar delaš, so vrednote zelo pomembne, ni denarja, ki bi to odtehtal.

Kaj pa najraje fotografirate, kadar ne delate?

Najbolj me veselita potovalna in ulična fotografija, vsakodnevni fotoutrinki, ki jih posnamem tudi s telefonom in potem objavljam na blogu. Vsakodnevna občutja, ki mogoče nekaj pomenijo samo meni, in ker nisem dober v besedah, to raje izražam v fotografiji.

Kaj si kot fotograf in bodoči sociolog mislite o obsedenosti s selfiji?

Z družbenega vidika se mi zdi, da smo postali preveč narcisoidni – vsa obremenjenost s tem, da čutiš potrebo, da bi tudi zelo intimne stvari delil s svetom. Včasih bi bilo dobro stvari, ki jih objavimo na družabnih omrežjih, zadržati zase. Tudi sam se zalotim, da kaj objavim in se kasneje vprašam – zakaj že, koga to sploh zanima? Z vso to tehnologijo se izgubljajo vsakodnevni stiki, kar je žalostno. Danes, preden se dobiš v mestu, prej gotovo pošlješ še nekaj esemesov, nekoč je bilo bolj preprosto.

Prihajate iz Izole, v Ljubljani živite in ustvarjate od leta 2001. Kako doživljate prestolnico, je fotogenična?

Je, ampak samo v centru (smeh). Ljubljana mi je zelo všeč in sem najbrž eden redkih Primorcev, ki se ni vrnil domov. Ni pa mi všeč, da čedalje bolj postaja turistični zabaviščni park. Zdi se mi, da se premalo namenja ljudem, ki živimo tu, ampak je vse bolj kulisa za turiste, ki pridejo v Ljubljano za nekaj dni. Tudi trgovine se umikajo v nakupovalna središča, zato bi morali narediti več, da bi spet oživili center – tudi za nas Ljubljančane. Samo estetske spremembe niso dovolj.