David Matej Goljat: Mesto, v katerem ulica ne živi, je mrtvo

Vprašalnik Ljubljanapolisa: Z vodjem Art marketa o stranskih ulicah, praznih hišah in celodnevnih piknikih.

Objavljeno
17. december 2012 20.45
Slovenija, Ljubljana, 20.September2007, Portret David Matej Goljat in njegov atelje. Foto: Igor Zaplatil
Maja Čakarić, Delo.si
Maja Čakarić, Delo.si

Ljubljana – Potegnemo črto pod letošnje leto? Morda se prej samo še sprehodimo po I. božičnem Art marketu Ljubljana. Vodi vas njegov pobudnik, slikar, oblikovalec, kostumograf David Matej Goljat. Najprej v četrtek zavijemo v atrij glavne pošte …

Je bilo drugo že zasedeno?

Prijeten je, odkar so ga prenovili. Zdaj je res pravljičen, prostor te kar posesa vase. Samo rahlo zaviješ s poti in si že tam, pa še vedno v središču dogajanja.

Ste se spotaknili obenj?

Rad hodim, se vozim s kolesom in me ne moti, če moram na drug konec mesta. Zato kdaj raziščem kaj namesto drugih. Art market, kakršen poleti biva na Bregu, bo tu torej prezimoval. Želim si, da zaživi in ohrani ustvarjalen značaj, da priložnost oblikovalcev in obenem mimoidočim, da si poiščejo lepa in primerna darila.Dopolnjevala ga bo naša nova dobrodelna akcija Nasmeh za vse: zbirali bomo nove izdelke, nič ponošenega, odvečnega, ampak kar nam je ljubo. Ne vidimo razloga, zakaj ne bi še komu polepšali praznikov.

In ne glede na vse, zakaj se ne bi razvedrili? Oziroma zakaj bi se prepustili malodušju?

Krizo sem občutil. Razumem jo in ni prijetna, a je lahko tudi dobrodošla. Dela je bilo manj, zato pa sem imel več časa, da sem razvijal idejo in jo pripeljal do uresničitve. Sem pa opazil tudi, da se vrednota materialnega umika morali. Zdaj šteje že nasmeh, ki smo ga prej v naglici zlahka spregledali. Vidim, da ljudje že brskajo po spominu in poskušajo nazaj potegniti, kar so nekoč bolj cenili.

Se prebuja tudi ustvarjalnost? In z njo ulice?

Art market Ljubljana bo kmalu star petnajst let. Nastal je v spodbudo in pomoč ustvarjalcem, ki so se podali na kreativno pot. Projekt združuje in ponuja priložnost. V glavnem, Ljubljančanom smo morali dokazati, da takšna srečanja niso tretjerazreden dogodek in da je prav vseeno, ali razstavljaš v galeriji, trgovini ali na ulici.

Zdaj skoraj ni mesta, ki ne bi imel takšnega ali podobnega sejma, resda pa bi bilo kdaj dobro o njih bolje premisliti. Mestni oblasti puščam v razmislek, ali igrače iz Kitajske res sodijo na tržnico z domačo hrano.

Skratka, v tem času smo se selili in z nami se je po mestu kot pridružen nomad širil tudi duh ustvarjalnosti. Trenutno smo se zasidrali na Bregu, lepi in prenovljeni ulici v senci kostanjev, kjer vsako nedeževno soboto med majem in oktobrom sebe in druge razveseljujemo s prodajnimi razstavami unikatnih avtorskih izdelkov.

Nas je, meščane, ulica že povsem sprostila? Ali vsaj malo?

Mesto, v katerem ulica ne živi, je mrtvo. Ulica je prednost. Mesto z nami, ki organiziramo projekte na prostem, pridobiva utrip, meščani pa postajajo strpnejši in bolj povezani. Ljubljana sploh še ne ve, kaj vse zanjo pripravljamo.

Ne?

Osebno me motijo zapuščene hiše, zanemarjeni zidovi, prazne izložbe trgovin – kar je bolj ali manj posledica nedokončanih postopkov denacionalizacije. Prihodnje leto jih bomo napolnili z vsebino.

Tudi z ljudmi? Bodo prazni prostori za simbolično najemnino prevzeli umetniki?

Ne še, čez čas. A nekje sem moral začeti. Vsaka druga izložba v središču je polepljena, torej je prostor prazen, obenem pa prezremo veličastne podrobnosti. Zakaj ne bi nanje opozorili domačinov in turistov? Ko sem pred enajstimi leti stopil v mestno hišo, sem iz nje tudi hitro odšel. Ni lahko prepričevati, da je za mesto velika izguba, če desetletja ne zapolni praznih prostorov. Zdaj raje prepričujem neposredno lastnike. (Smeh.) In tudi mesto ima že precej več posluha za tovrstne akcije.

Je bila enako spregledana pošta?

Mesto je prehitro utripalo. Saj veste: služba, dom, služba, trgovina, služba, otrok … Morda rahlo upočasnjujemo, dopuščam pa tudi možnost, da si sam vzamem več časa za druge. Kakorkoli, z anketo sem vprašal Ljubljančane, kako dobro poznajo posamezne postojanke. Recimo, da izida ne bi komentiral. Pokazalo se je, da mesto veliko bolje poznajo prišleki, študentje, priseljenci, vozači.

So že bolj radovedni.

Za domačine sta mesto in dogajanje samoumevna. Barje imamo pred vrati, pa turistom ne ponujamo celodnevnih piknikov. Pritožujemo se nad meglo, a ne vemo, od kod se sploh sname. In v našem mestu je kopica detajlov, na katere smo lahko upravičeno ponosni, vendar ne vemo zanje.

Kakšen namig, kam bi še lahko pomolili nos ali si prebudili radovednost?

Kaj pa peš na Grad? Ali proti Špici. Krasno je prenovljena, res pa se tam ne počutim več domače. Preostra je, ni medena, samo lepa. Življenje se mora vanjo še naseliti. Predstavljajte si: nekje se zasmeji otrok, drugje nekdo lista knjigo ali zalaja pes, prijateljici v ozadju klepetata, sam pa zleknjen na udobnem, že postavljenem ležalniku vse to doživljam z zaprtimi očmi. Morda pa imamo preveč vsega in zato manj vidimo.

Kakor v praznični različici mesta? Tu stojnice s kuhanim vinom, tam druge s toplimi rokavicami, tu klobase, tam lectova srca. Kakšna je njegova zimska identiteta?

Zima je čas, ki povezuje, nas vleče k ognjišču, prebiranju pravljic in spominjanju vsega dobrega, kar imamo. Če bi le bili bolj pozorni in ponosni na izročilo in to kar nas povezuje z našo kulturo, čeprav skozi motiv lectovih src. Pa gremo raje v velika nakupovalna središča, kjer je izdelek enak izdelku. Ko ga kupimo, pozabimo nanj. Na art marketu pa jih ustvarjamo za desetletja.

Smo bili letos vseeno kaj pridni?

Vedno si zaslužimo, da se nas obdari. Palico pa bi dal le tistim, ki mahajo z njo. Vsak od nas je naredil kaj dobrega. Če še ni, ima še čas.