Dediščina ni strošek, temveč kapital

Ljubljana – Odsluženi industrijski objekti so po besedah Sonje Ifko s fakultete za arhitekturo postali zanimivi šele z zadnjo gospodarsko krizo, ko so se večje investicije ustavile in se je začelo razmišljati, kako bi lahko z manjšimi posegi na teh območjih kaj naredili. »Zanimanje narašča, vendar potrebujemo tudi učinkovito prakso, da ne bomo zgolj tožili, kaj izgubljamo,« pravi Ifkova.

Ker so bili industrijski objekti večinoma zasnovani na racionalnosti in fleksibilnosti, bi zatem, ko so se stroji v njih ustavili, lahko postali izhodišče novega razmišljanja o oblikovanju arhitekture in prostora v širšem smislu. To se pri nas ni zgodilo, pravi docentka na fakulteti za arhitekturo, ki proučuje industrijsko dediščino. »Po vsem sodeč smo potrebovali distanco, da lahko na to dediščino pogledamo bolj objektivno kot pa takrat, ko so tovarne propadale. To bi bil sicer najbolj primeren čas, da bi jih zaščitili,« razmišlja Sonja Ifko. »Očitno gre za neki proces življenja in umiranja ter nato iskanja novega življenja na teh območjih, ki ga ni mogoče prehiteti.«

V Sloveniji skorajda ni mesta, v katerem ne bi bilo zaznati sledi razmaha industrije zlasti po drugi svetovni vojni. So pa izjeme, kot je bila poznejša prenova mestne elektrarne v Ljubljani, redke, pravi sogovornica. V tem se po njenem Slovenija razlikuje od tujine, kjer so že davno prepoznali potencial odsluženih tovarniških obratov.

V Ljubljani na območju nekdanje Dekorativne, kjer so med drugim tkali tapiserije, ki še danes krasijo notranjost nekaterih objektov v glavnem mestu, zdaj stoji trgovski center, namesto Avtomontaže, kjer so predelovali avtobuse in izdelovali karoserije, je zrasla stanovanjska soseska Celovški dvori. Ob tobačni tovarni zeva gradbena jama. Denar je ena glavnih težav pri oživitvi Roga. Tega so verjetno veseli ustvarjalci, ki uporabljajo prostore nekdanje tovarne koles in širokopoteznim načrtom občine, ki namerava tam s pomočjo zasebnega vlagatelja postaviti center sodobnih umetnosti, nasprotujejo.

Ifkova pri tem spomni, da država in občina nista izkoristili predkupne pravice, ki sta jo imeli. »Če bi se to zgodilo, pri tobačni danes verjetno ne bi bilo gradbene jame, ampak bi tam svoje prostore morda imele umetniške akademije. Tukaj smo veliko izgubili. Ko se jezimo na privatne investitorje, je vendarle treba pogledati nazaj in se vprašati, zakaj je prišlo do vsega tega,« opozarja. Rog je po njenem sicer ena redkih pozitivnih zgodb v Ljubljani. »Čeprav je tudi Rog še zmeraj projekt, za katerega bi lahko rekli, da ne funkcionira. Se pa bori za preživetje v danih okoliščinah.«

Politične odločitve

Ohranjanje nekdanjih industrijskih objektov po njenem pomeni veliko prednost. »Čeprav se jo velikokrat tako predstavlja, pa dediščina ni strošek, ampak kapital,« opominja docentka. »Ni dediščine, ki bi s časom izgubljala vrednost, nasprotno, ta raste, in to ne samo ekonomska, temveč tudi pomenska.« Zato je, kot pravi, pomembno, da nekdanjih industrijskih območij ne porušimo ali predelamo, saj je prav to velik strošek, ampak bi jih morali ohranjati skozi avtentične strukture.

Industrijski objekt se ne prenovi tako, da pustiš gole stene in jih nato na sveže prebarvaš, ampak da ohraniš njegov pečat, in to ne glede na novo funkcijo.« Kot ugotavlja Ifkova, se investitorji tega največkrat ne zavedajo. »Pri varovanju industrijske dediščine gre predvsem za politične odločitve, ki so večinoma podrejene zasebnim investitorjem, torej tistim, ki želijo v ta območja vlagati. In prav zato je pri tem pomembna promocija možnosti, ki jih ponujajo ta območja, zato da se jih ne poruši, ampak izkoristi. Res pa je, da s tem ni mogoče doseči velikega dobička.«

Povezava stroke in lokalnega

Na fakulteti za arhitekturo so skupaj z združenjem za ohranjanje spomenikov in spomeniških območij Icomos in tehniškim muzejem ter ob podpori Unesca Slovenija nedavno pripravili posvet o varovanju dediščine industrializacije pri nas. Po besedah Ifkove so raziskovalci na posvetu med drugim sklenili, da na ministrstvo za kulturo pošljejo poziv, naj se v službi za kulturno dediščino imenuje strokovnjaka za to področje. »Trenutno tam ni nikogar, ki bi se ukvarjal posebej z industrijsko dediščino,« nadaljuje Ifkova. Hkrati je, kot so sklenili na posvetu, treba povezati lokalno okolje s stroko in službo za varstvo dediščine. »Prav tako je pomembno interdisciplinarno povezovanje. Treba je vključiti ljudi, ki so bili del tovarniških zgodb. Njihovo znanje in izkušnje so ključni. In tovrstni projekti ne morejo biti posamična dejanja zanesenjakov, kot zdaj, ampak je treba stvar urediti na državni ravni.«

S tem, ko območja nekdanje industrije prekrivajo trgovski ali poslovni prostori in ko se ta dediščina izgublja, izgubljamo tudi del identitete, je prepričana Ifkova. »Na prvi pogled se nihče noče identificirati z neko tovarno, toda te so, prav tako njihovi izdelki, del naše identitete in identitete tistih, ki so v njih delali. Dediščina ni zgolj likovna in estetska kategorija, ampak je to, kar smo.«