Dejavnost, ki je v Sloveniji ušla izpod nadzora

Ljubljana – Slovensko glavno mesto naj se zgleduje po Gradcu, kjer je vse jasno določeno, pravi taksist Rifet Šabić, ki prav tja seli svojo dejavnost. Vsak voznik taksija v Gradcu mora imeti licenco in opravljen izpit o poznavanju mesta. Cena za kilometer vožnje je enotna in je določena z mestnim odlokom.

»V Gradcu ni heca,« pravi taksist, ki dejavnost v Ljubljani in okolici opravlja dvajset let. Ko bo pridobil ustrezna dovoljenja, se bo čez mejo tudi preselil. »Potrebe po taksistih so tolikšne, da bi lahko začel že dva dni zatem,« zatrjuje. Trenutno se pripravlja na izpit o poznavanju mesta. Pravi, da ga čaka veliko učenja. Poznati bo moral okoli 1700 ulic, za okoli štiristo od njih bo moral celo vedeti, od kod do kod tečejo.

Taksist za opravljanje dejavnosti v Gradcu potrebuje vozniško dovoljenje in dovoljenje, da sme opravljati storitev. Da ga pridobi, mora imeti potrdilo o nekaznovanosti in opraviti seminar, ki šteje 56 ur. Obvezna je 75-odstotna udeležba. Tam pridobi znanje s področij delovnega prava, mestnih odlokov, ki so povezani s taksi službo, turizma in prometnih predpisov. V avstrijskem mestu, ki ima nekaj sto prebivalcev manj od Ljubljane, je po Šabićevih besedah trenutno okoli sedemsto taksistov (skoraj pol manj kot v Ljubljani) in približno 250 postajališč za taksije. Prav tako v Gradcu velja s pravilnikom določena enotna cena. Podnevi je za kilometer vožnje s taksijem, če gre za prvih dvanajst kilometrov, treba odšteti 1,20 evra, za nadaljnjega pa 1,60. Ponoči kilometer vožnje stane okoli dvajset centov več.

Z dampinškimi cenami pobirajo stranke

Šabić je najprej delal v enem večjih ljubljanskih taksi podjetij, od leta 1994 pa dejavnost opravlja kot samostojni podjetnik. Taksi služba danes, pravi, ni dobičkonosna. »Že dve uri stojim na Miklošičevi, pa nisem imel še nobene stranke,« je zatrdil. Z dejavnostjo, po Šabićevih besedah predvsem na račun izkoriščanja taksistov, dobro služijo zlasti lastniki večjih central. Prepričan je, da dosedanji kaos v Ljubljani najbolj ustreza prav njim. »To so lastniki Metroja, Lagune, Intertoursa, Rondoja in Intereksa,« jih našteje. Z dampinškimi cenami, s katerimi, kot pravi, sam nikakor ne bi mogel opravljati dejavnosti, ker »ne bi preživel«, so pobrali večino strank. Vsakemu taksistu, ki dela zanje, vsak mesec vzamejo do 200 evrov dispečnine, pri tem pa ni pomembno, ali ima opravljen izpit in dovoljenje za opravljanje prevozov s taksijem. »Če za Metro dela okoli dvesto taksistov, si izračunajte, kolikšen je izkupiček. Takega zaslužka nima noben menedžer,« je prepričan Šabić.

Priznava, da so za kaotične razmere sicer krivi tudi sami taksisti. »Iz naših vrst v vseh teh letih ni prišla nobena konstruktivna pobuda. Očitno ni bilo interesa.« Rešitev sam vidi v celostni ureditvi, pri čemer pa mora svoje opraviti tudi država. Najprej je treba jasno določiti, kdo lahko vozi taksi. »Zdaj ga lahko vsak, ki ima vozniško dovoljenje in pet minut časa. Brezposelne celo na zavodu za zaposlovanje spodbujajo, naj postanejo taksisti kot samostojni podjetniki, in jim pri tem ponudijo še subvencijo za samozaposlitev.«

»Dober taksi« je menda blizu

Ureditev razmer v Ljubljani zdaj obljublja župan Zoran Janković. Kot zagotavlja, so občina in taksisti tokrat že zelo blizu dogovora. Pričakujejo, da ga bodo dosegli do seje mestnega sveta, ki bo 20. januarja. Če bodo spremembe potrjene, bodo morali taksisti svoje vozile opremiti s posebno nalepko, na kateri bo zaporedna številka. Dobili jo bodo tisti, ki bodo imeli urejene dokumente, opravljen izpit o poznavanju mestne občine in poravnano občinsko takso v znesku 200 evrov. Ti bodo lahko uporabljali postajališča za taksije, po županovih besedah jih bo občina zagotovila okoli 140.

Ker so po sprejeti najvišji dovoljeni ceni, po kateri taksist za kilometer vožnje ne sme zaračunati več kot evro in pol, nekateri to poskušali izigrati z zaračunavanjem dodatkov, župan zdaj obljublja, da bodo v novem odloku uredili še to. Nadzor bodo, napoveduje Janković, v prihodnje poleg mestne inšpekcije opravljali tudi redarji. Kot še pojasnjuje, taksist, ki si ne bo priskrbel ustreznih dovoljenj, plačal takse in pridobil nalepke, ne bo smel ustavljati na temu namenjenih postajališčih.

Sicer pa bodo na občini ljudem priporočili uporabo tako imenovanega dobrega taksija, torej tistega z ustrezno nalepko, ki bo po Jankovićevih besedah »vreden zaupanja«. Če kompromisa s taksisti tokrat ne bo, pa župan napoveduje uvedbo zelenih taksijev pod okriljem Ljubljanskega potniškega prometa.

»Občinski odloki so premalo«

Šabić je prepričan, da je to zavajanje. Meni, da namera o uvedbi zelenih taksijev pomeni predvsem pritisk na taksiste in »da jih občina nikoli ni imela namena uvesti«. Pozdravlja pa uvedbo najvišje dovoljene cene, čeprav poudarja, da bi edino enotna cena privedla do enakopravnosti med taksi podjetji. Nadzor je prav tako po njegovem »povsem preprost«, če se le izvaja.

Da bo treba poostriti nadzor, se strinja tudi Robert Sever, direktor združenja za promet pri gospodarski zbornici. Po njegovem bi bile učinkovite zgolj skupne akcije policije ter delovne in prometne inšpekcije. »Na tem področju je veliko nepravilnosti. Od nelojalne konkurence, dela na črno in oderuških cen,« pravi Sever, ki priznava, da »nam je ta dejavnost ušla izpod nadzora«. To po njegovih besedah potrjujejo raziskave neodvisnih institucij, po katerih je taksi služba v Ljubljani med najslabše urejenimi v Evropi.

Za ureditev taksi službe so po zakonu o prevozih v cestnem prometu pristojne posamezne občine. Zakon določa zgolj vstopne pogoje, po katerih taksi podjetje pridobi licenco, pojasnjuje Sever. V Sloveniji jo ima okoli osemsto podjetij s približno 1500 vozili. Čeprav so na MOL že večkrat poskušali urediti razmere, pa po Severjevem mnenju to ni dovolj. »Samo z odlokom in predpisi tega področja ne moremo urediti. Potrebni bodo ostrejši rezi, ampak se bojim, da občine temu ne bodo kos in se bo naloge morala lotiti država.«

Tudi Šabić je do napovedanih sprememb v ljubljanski taksi službi zadržan. Kot pravi, predvsem zato, ker so bile te doslej kdaj nesmiselne ali pa so jih enostavno črtali. Ko so leta 2006 denimo zapovedali obvezno belo barvo vozila, si je dal Šabić svoje prevleči z belo folijo, za kar je v Nemčiji odštel tisoč evrov. Nekaj mesecev zatem so odlok preklicali. Na občino je takrat poslal dopis z zahtevo, naj mu znesek povrnejo, a so ga zavrnili. Ko so leto zatem uvedli nalepke za taksije, za katere je bilo treba odšteti 300 evrov, jih je prosil za dobropis. Niso mu ugodili. »Nalepke nisem kupil, pa tudi postajališč za taksije nisem uporabljal,« se spominja. Nove, ki jo bo mestna oblast najverjetneje znova uvedla, prav tako ne bo kupil. Če bo imel srečo, pravi, bo takrat namreč že v Gradcu. »Ljubljanska občina lahko sprejema odloke, toda dokler zadeva ni urejena z zakonom, kot je v Avstriji, ne bo nič.«