Tiskane izdaje
Ljubljana – Nepremičninar Jože Drofenik že več let išče načine, kako bi po najkrajši poti lahko z avtom in drugimi motornimi vozili prišel do svoje hiše na Drenikovem vrhu 1. Ker pa gre za zaščiten Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, mu tega naravovarstveniki in občina ne dovolijo. A on ne izbira sredstev za dosego tega cilja.
Eden najnovejših Drofenikovih poskusov je, da bi svoje dosegel na sodišču. Od njega je zahteval, naj v nepravdnem postopku določi nujno pot do hiše. V začetku aprila je tako sodnica izvedla ogled na kraju samem. Ta se je začel pri stanovanjski hiši ob vznožju Poti na Drenikov vrh s številko 12. Sodnica je ugotovila, da je približno 60 metrov poti v lasti MOL, od prvega ovinka naprej pa da v naravi poteka novozgrajena makadamska pot, ki je v Drofenikovi lasti vse do križišča s sprehajalno potjo na vrhu hriba oziroma dobrih 100 metrov pred njegovo močno dotrajano hišo. Ta je po Drofenikovih besedah dolga 452 metrov in zanj predstavlja edino primerno in logično povezavo, ki da so jo za dostop do hiše ves čas uporabljali tako on kot njegovi najemniki. Druga pot, ki vodi naokoli čez Rožnik mimo Cankarjevega vrha, je po njegovem prepričanju prehud ovinek, saj bi po njej prevozil kar 1600 metrov dolgo pot.
Pravna zastopnica MOL, ki se je na kraj ogleda pripeljala s taksijem, pa je po Drofenikovi hudomušni opazki naredila prekršek, saj se je pripeljala po pešpoti, po kateri smejo z avti voziti le tamkajšnji lastniki (a le do Cankarjevega vrha, naprej pa ne, op. a.), obiskovalci pa bi se morali ustaviti ob jasno vidnem prometnem znaku ob vznožju hriba. Ta vsem drugim namreč prepoveduje vožnjo po njej. To je povedal zato, ker na pisno zahtevo, naj MOL dovoli vožnjo tudi obiskovalcem lastnikov hiš v parku, ni dobil nobenega odgovora.
Prav tako ni pozabil povedati, da mu občina že dolgo nagaja in mu na vse možne načine omejuje dostop do hiše. Sodnica, ki je ugotovila, da je objekt vseljen, je po ogledu sklenila, da bo izvedencu gradbene stroke naročila, naj preveri omejitve uporabe obeh možnih dostopnih poti (povezano tudi z višino nadomestila za poznejšo uporabo), sama pa bo pridobila podatke o namenski rabi zemljišč in kategorizacij obeh poti. Postopek bo nadaljevala 22. maja na sodišču. Pri tem je zanimivo še, da se je sodni izvedenec po krajši Drofenikovi poti do križišča z javno pešpotjo na Drenikovem vrhu pripeljal z avtom (tudi to je bil prekršek), s sodnico pa sta se v mesto peljala skupaj po daljši pešpoti. Njo je zanimala tudi ta prometnica.
Mnenja naravovarstvenikov
Ker na ogledu ni bilo nobenega od varuhov narave (denimo gozdarja ali varuhinje kulturne dediščine), nas je zanimalo, kakšno je njihovo mnenje o Drofenikovem poskusu, da bi si pot do hiše priboril po krajši gozdni poti v nepravdnem postopku.
Zavod RS za gozdove smo tako vprašali, kaj meni o tem, da je Jože Drofenik to pot sredi krajinskega parka dodatno razširil, pri čemer je menda to naredil brez soglasja zavoda za varstvo narave, zavoda za gozdove, MOL kot skrbnice parka in solastnice spodnjega dela te poti. Slišali smo celo, da si jo želi tudi asfaltirati, kar bi bil prvi primer v tem parku. Njegov argument je menda to, da bi jo potreboval ne le za svoj dostop do hiše, temveč tudi za vožnjo težjih vozil za odstranjevanje dreves, podrtih ob žledu, oziroma za poznejše redno vzdrževanje lastnega gozda ob njej. Zanimalo nas je še, kakšen status bi morala imeti ta pot, ki je uradno gozdna (naj to postane gozdna cesta, makadamska, asfaltirana ali ostane ozka gozdna pot, ki nima statusa dostopne ceste do hiš), kaj nameravajo predlagati lastniku, ki je z golosekom na travniku že pred leti odprl pot eroziji, še bolj pa zdaj, ko je cesto širil z novimi useki v brežino. Ta je zdaj ponekod gola že do metra višine. Prav tako so na več krajih ostali številni podrti štori, ki le še visijo nad bregom in nimajo več trdne podlage.
Gre za gozdno vlako, ne cesto
Marijana Tavčar iz ljubljanske območne enote Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) je odgovorila, da jim je Drofenik vlogo za sanacijo poti na Drenikov vrh zaradi posledic žledoloma poslal 17. marca letos. Zato je zavod za varstvo narave organiziral terenski ogled območja, na katerem je bil poleg lastnika in njegovega sina navzoč tudi njihov revirni gozdar. Med drugim so ugotovili, da je bila pot na Drenikov vrh v preteklem letu razširjena brez naravovarstvenega soglasja, da se je zaradi letošnjega žledoloma na območju poti podrlo več dreves, da so poškodovane brežine poti in da je zasut kanal za odvodnjavanje. Zato so predlagali, naj se izvede sanacija poti (odstranitev koreničnikov, zasutje odkopne brežine z zemljino in čiščenje kanalov za odvodnjavanje). V zapisniku pa so posebej zapisali, »da se poti na Drenikov vrh ne sme gramozirati in da mora biti pohodna površina iz matične zemljine. Sečnjo dreves pa da je treba izvesti skladno z generalno odločbo ZGS.«
Tavčarjeva je še zapisala, da ZGS v preteklem letu od Drofenika ni prejel vloge za širitev poti. Gozdna pot, ki vodi do hiše na Drenikovem vrhu, čeprav je odmerjena, ostaja vlaka. To je gozdna prometnica, namenjena le spravilu lesa s spravilnimi sredstvi. Ni torej za vožnjo s tovornjaki, ampak s traktorjem. Vožnja po njej je dovoljena le za delo v gozdu, sicer je prepovedana.
Zavrnilna odločba
Konservatorska svetovalka Darja Pergovnik iz ljubljanske enote zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki vodi postopek izdaje kulturnovarstvenega soglasja za nadomestno gradnjo večstanovanjskega objekta, stanovanjsko-gospodarskega in garažnega objekta na Drenikovem vrhu 1, pa nam je poslala zavrnilno odločbo. Iz nje je razvidno, da je Jože Drofenik kot lastnik omenjenih objektov in zemljišč v njihovi širši okolici že večkrat poskušal propadajoče objekte odstraniti in jih nadomestiti z novimi, bistveno modernejšimi. Čeprav ne gre za spomeniško zaščitene objekte z večjo zgodovinsko ali arhitekturno vrednostjo, pa v odločbi, izdani 3. januarja letos, Pergovnikova kot enega od razlogov za zavrnitev vloge za nadomestno gradnjo navaja, da bi bili novi objekti v popolnem nasprotju s kulturnovarstvenimi pogoji, izdanimi 30. junija 2011. Iz projektne dokumentacije izhaja, da bi tako po obliki kot velikosti odstopali od zahteve, da morajo biti nekakšen zgodovinski posnetek nekdanjih, ne pa netipični za tamkajšnjo krajino oziroma bistveno večji kot sedanji. Prav tako je za Pergovnikovo nesprejemljivo, da bi delno porušeni pritlični gospodarski objekt nadomestili z gospodarsko-stanovanjskim objektom. Drofenik se je na odločbo pravočasno pritožil, vendar ministrstvo za kulturo o pritožbi še ni odločilo.
Moderne stavbe nedovoljene
Podjetni nepremičninar, ki bi rad na Drenikovem vrhu 1 zgradil moderne objekte z garažo za več avtov, pa nima težav le zaradi poti in zahtev varuhov naravne in kulturne dediščine, temveč tudi z MOL. Ta je z novim občinskim prostorskim načrtom območje, kjer ima svoje nepremičnine tudi on, dodatno zavarovala. Gre za gozdove z izjemno poudarjenimi socialnimi funkcijami. Po najnovejših urbanističnih pogojih bi bilo sedanje objekte mogoče rekonstruirati (torej tudi Drofenikove), a v njih urediti le dejavnosti za potrebe krajinskega parka, kot so informacijska točka ali pisarna, prostor za razstave in predavanja, nikakor pa za druge poslovne, diplomatske ali stanovanjske namene. Da ne govorimo o manjkajoči kanalizaciji, vodovodu (zdaj ima hiša le svoj vodnjak, elektriko in greznico) in drugih težavah, povezanih z novogradnjami.
