Dolgotrajna brezposelnost: Začarani krog, iz katerega je vse težje izstopiti

Ljubljana – Če je bil lani delež dolgotrajno brezposelnih v ljubljanski območni službi nižji od slovenskega povprečja, je letos že višji. Več kot polovica brezposelnih Ljubljančanov je v evidenci prijavljenih najmanj eno leto. Še polovica med njimi jih je brez dela že najmanj dve leti.

Stopnja registrirane brezposelnosti v ljubljanski občini je 13,1 odstotka in je že presegla stopnjo na državni ravni. Če je bilo v največji slovenski občini še pred krizo leta 2008 okrog sedem tisoč brezposelnih, jih je danes več kot 16 tisoč. »Tako kot velja za celotno Slovenijo, sta tudi v glavnem mestu stopnja in struktura brezposelnosti zelo problematična in se v zadnjem obdobju še poslabšujeta,« ugotavlja Barbara Kresal, profesorica z ljubljanske fakultete za socialno delo. Po njenem skrb vzbuja tudi podatek, da vse manj brezposelnih dobiva denarno nadomestilo.

V okviru ljubljanske območne službe zavoda za zaposlovanje je leta 2011 denarno nadomestilo za čas brezposelnosti prejelo okoli 35 odstotkov prijavljenih, danes ga med njimi ne prejme niti petina.

Na zavodu za zaposlovanje pojasnjujejo, da je zmanjševanje števila prejemnikov posledica njihovega manjšega priliva: »Letos je v primerjavi z enakim obdobjem lani manjši priliv upravičencev, ki jim je potekla pogodba o zaposlitvi za določen čas ali se je to zgodilo iz poslovnih razlogov.« Do denarnega nadomestila so, kot še dodajajo, upravičeni tisti, ki jim delovno razmerje ni prenehalo po njihovi krivdi ali volji ter izpolnjujejo druge z zakonom določene pogoje.

»Iz sistema socialnega zavarovanja za primer brezposelnosti, v katerega vplačujemo z namenom, da si bomo tako zagotovili dohodkovno varnost, če bomo ne po lastni krivdi ostali brez dela, velika večina brezposelnih ne prejema sredstev, ki bi omogočala dostojno preživetje,« pa opozarja Kresalova. Eden od razlogov za ta trend, dodaja, je povečanje števila dolgotrajno brezposelnih, torej tistih, ki so v evidenci zavoda za zaposlovanje prijavljeni več kot eno leto.

Na zavodu več kot leto

Zadnji podatki kažejo, da je med prijavljenimi na ljubljanskem zavodu za zaposlovanje več kot polovica brez zaposlitve že več kot eno leto, dobra četrtina pa že več kot tri leta. Dolgotrajna brezposelnost je še posebej velik problem, poudarja Kresalova. »Posameznika in njegovo družino potiska v vse slabše življenjske razmere, dolgotrajno materialno pomanjkanje, kar povzroča stiske in težave tudi na vseh drugih področjih. Več je zdravstvenih težav, duševnih stisk, problemov znotraj družine, socialne izključenosti in revščine. Dolgotrajno brezposelni so ujeti v začarani krog, iz katerega je vse težje izstopiti.«

Kar zadeva izobrazbo, ima največ dolgotrajno brezposelnih Ljubljančanov končano ali nekončano osnovno šolo, srednjo strokovno ali poklicno šolo. Hkrati se med dolgotrajno brezposelnimi veča delež tistih s terciarno izobrazbo. Sodeč po podatkih zavoda za zaposlovanje je največ dolgotrajno brezposelnih ostalo brez dela zaradi izteka zaposlitve za določen čas ali pa so postali trajni presežek. Vse več je med njimi tudi prvih iskalcev zaposlitve.

»Delo prinaša človeku ne samo denar, ampak tudi možnost za osebno potrditev, tako osebni kot strokovni razvoj, prinaša mu ugled v družbi, prav tako medosebne stike in navsezadnje neko dinamiko v življenju. Ko izgubi zaposlitev, mu je vse to naenkrat odvzeto. To vpliva na psihično in fizično počutje,« pravi Eva Boštjančič s katedre za psihologijo dela na ljubljanski filozofski fakulteti. »Če smo se še pred desetimi leti o brezposelnosti pogovarjali zgolj teoretično, danes vsak od nas pozna nekoga, ki je brez dela,« razmišlja psihologinja. Po njenem je zato vse bolj razširjeno zavedanje o tem, kaj pomeni biti zaposlen.

Pehanje v revščino

Država poskuša zmanjšati dolgotrajno brezposelnost predvsem z ukrepi tako imenovane aktivne politike zaposlovanja. »Z namenom zmanjševanja strukturne brezposelnosti in s tem nižanja deleža dolgotrajno brezposelnih smo si v letošnjem letu postavili cilj, da v programe aktivne politike zaposlovanja vključimo 17 tisoč dolgotrajno brezposelnih,« sporočajo z zavoda za zaposlovanje. Doslej, dodajajo, so z vključitvijo dobrih 13 tisoč brezposelnih izpolnili 80 odstotkov cilja. »Učinkovitosti programov ni mogoče preprosto povezati z naraščanjem števila dolgotrajno brezposelnih, saj se programi za dolgotrajno brezposelne izvajajo šele zatem, ko oseba postane dolgotrajno brezposelna,« odgovarjajo na zavodu. Tako za delodajalce kot brezposelne zato, kot pravijo, izvajajo tudi druge storitve, s katerimi »sledijo konceptu varne prožnosti oziroma strategiji povečanja fleksibilnosti trga dela, pri brezposelnih in iskalcih zaposlitve pa si prizadevajo k lažjim prehodom med zaposlitvami in oblikovanju varne kariere«.

Med dolgotrajno brezposelnimi Ljubljančani, vključenimi v programe aktivne politike zaposlovanja, se jih največ usposablja in izobražuje, sledi skupina tistih, ki so vključeni v program samozaposlovanja. Še leta 2007 se jih je na ta način samozaposlilo 37, lani več kot petsto. Na zavodu menijo, da je program samozaposlovanja eden najuspešnejših. Po njihovem je »pozitivno vplival na razmere na trgu dela, saj je brezposelnim omogočil priložnost za nov začetek«. Toda podatki za Slovenijo kažejo, da se je več kot polovica tistih, ki so se samozaposlili, za to odločila, ker niso dobili pogodbe o zaposlitvi. Pred desetletjem je bilo takih skoraj polovica manj. Hkrati postaja samozaposlenost eden od dejavnikov, ki posameznika izpostavljajo večjemu tveganju revščine. Če je leta 2005 pod pragom revščine živelo 13 odstotkov samozaposlenih v državi, jih danes že več kot četrtina.

Uperjeno proti delu

Da se državne in lokalne skupnosti z vprašanjem dolgotrajne brezposelnosti ne spopadajo sistematično in učinkovito, opozarja Zvone Vodovnik, strokovnjak za delovno in socialno pravo. »Reagirajo z ukrepi, ki naj javnosti pokažejo, da se nekaj vendarle poskuša storiti. Sofisticirani programi aktivne politike zaposlovanja in javnih del pa žal niso zastavljeni dovolj obsežno in tako, da bi bili učinkoviti. Z zakonom predvidene institucije, kot so bili na primer regijski skladi dela oziroma današnje fundacije, se ne morejo uveljaviti, ker za to ni politične pripravljenosti,« razmišlja Vodovnik. Še huje, kot pravi, so »v delovni zakonodaji in zakonodaji o urejanju trga dela rešitve, za katere se zdi, da so uperjene proti človeškemu delu in človeški ustvarjalnosti«.

Vodovnik je prepričan, da mladi razmere upravičeno razumejo kot prevaro, saj po tem, ko država financira njihovo izobraževanje, ne dobijo zaposlitve, hkrati so se v težkem položaju znašli tudi starejši. Dolgotrajno brezposelni postanejo v času, ko je prepozno, da bi si pridobili nov poklic ali se prekvalificirali, opozarja profesor: »Ko razmišljamo o konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, bi bilo smiselno upoštevati, da je temeljni pogoj za gospodarsko uspešnost motiviranost zaposlenih za dobro delo. To je vrednota, ki bi morala biti upoštevana pri oblikovanju vseh politik in pravil.«