Tiskane izdaje
Ljubljana – »Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje,« piše že v prvem členu deklaracije o človekovih pravicah. A ko črka na papirju zaživi, se, kot pravi Jelka Zorn s fakultete za socialno delo – izprazni.
Kako uspe pravicam s papirja potem kar izpuhteti?
To bom poskušala v četrtek pojasniti na predavanju v Cankarjevem domu. Če pogledate natančno, so že na papirju napačno zastavljene, kar hitro odkrijete, ko srečate priseljence brez dokumentov ali izbrisane. Rada bi opozorila na paradoks, da človekove pravice kratijo v osrčju držav, ki se deklarirajo za demokratične in liberalne.
Habeas corpus je že stoletja osnova ustav, kazenskih zakonikov in dokumentov o človekovih pravicah, migrante pa množično zapirajo, jih deportirajo, ločujejo družine. Če jaz lahko s potnim listom potujem po svetu, zakaj drugi ne morejo?
Ampak v čem je naš problem? Zakaj se počutimo utesnjene in prihod drugih razumemo kot grožnjo nam samim?
Zakaj? Zato ker ob drugačnosti vzpostavljamo svojo identiteto in pripadnost. Tako se oblikuje skupina »mi«, in na žalost je sovražni govor lahko način, kako nekateri utrjujejo svojo pripadnost. Poleg tega pa v državi obstaja veliko problemov in lažje je zanje kriviti nekoga, ki se zdi drugačen, kot poiskati prave razloge.
Temu bi lahko rekli vladanje z delitvijo – oblasti ustrezata razdrobljenost in nepovezanost, saj to množičen odpor slabi, ne krepi. Ko država ljudem odvzame dovoljenje za prebivanje, državljanstvo, jim pravzaprav odreče pravico do pripadnosti politični skupnosti – življenja onstran države pa v današnjem svetu ni, saj je celotna zemeljska površina prekrita z ozemlji držav.
Pa še to: če možnost o pridržanju in deportiranju v zakonih obstaja, potem se bodo izvajali. Nenazadnje niti vojaški zapor v vojni proti terorizmu v zalivu Guatanamo na Kubi ni bil izbran naključno. Tam so v začetku 90. let prejšnjega stoletja ustanovili Migration Operation Centre, kamor so zapirali begunce iz Karibov na poti v ZDA. Zadržali in obravnavali so jih onstran ameriškega ozemlja, to pa pomeni, da zanje ameriška zakonodaja ni veljala. To je kraj izjeme. Kraj brez pravic, onstran ustavnih načel in zaščite. Če taki prostori obstajajo, jih bodo uporabljali. Taki prostori izjeme, ki so pravzaprav postali pravilo, so danes centri za tujce, nekdaj pa so bili to koncentracijska taborišča.
Je pa res, da si ljudje, vi, vaš sosed, jaz, vsakodnevno z zakoni praviloma ne omejujemo življenja, prej z občutkom, kaj je prav in kaj ni.
Ilustrativen primer naše odgovornosti so izbrisani. Naenkrat so se ljudje obrnili proti svojemu sosedu, če je ostal brez državljanstva, bil begunec, ali iz drugega dela nekdanje Jugoslavije. Nekateri se pritisku rasizma in nacionalizma niso prepustili in so ostali kritični. In so lahko videli ljudi, ne pa tujce.
Sodeč po projektu z naslovom Če ne boš priden, te bomo dali Slovencem, moramo biti precej neprijetni. Smo res?
Projekt Mirovnega instituta je bil študija o nestrpnosti. Ljudje se rasistično obnašamo zaradi več razlogov, ključno pri tem pa je, da sami sebe tako ne doživljamo. Konec koncev noben človek ali vsaj velika večina ljudi ne želi drugemu povzročati bolečine, nihče sam sebe ne vidi kot nekoga, ki krši pravice drugega človeka.
Pomembno se je zavedati lastne pozicije: ali pripadamo skupini, ki ima več moči in privilegijev ali pa, nasprotno, tisti, ki je transgeneracijsko prikrajšana. Gotovo je romska skupnost razvila obrambne mehanizme pred izključevanjem in zaničevanjem, za prenehanje tega pa morajo poskrbeti tisti, ki ga povzročajo - to so Neromi oziroma Slovenci. In ne obratno, da romski skupnosti naprtimo krivdo za njihov slabši položaj.
A marsikdaj smo tudi selektivni: ene bi sprejeli, drugih pa ne bi imeli ob sebi.
Glasovi teh, ki promovirajo politiko izključevanja, so pogosto bolj skladni z družbeno klimo in se zato zdijo glasnejši. Toda upor proti izključevanju migrantov, proti praksi zapiranja in deportiranja je silovit. Obstaja množica skupin in omrežij, ki razvijajo solidarnostne mreže, avtonomne prostore in vključujoče prakse. V Ameriki se je recimo petdeset mest razglasilo za varna mesta, zatočišča, kjer so na lokalni ravni dosegli prepoved izvajanja zvezne zakonodaje, ko gre za izključevanje priseljencev brez papirjev. To so si izborili.
Kaj lahko vsak, ki ni slep za krivice, povzročene drugim, stori?
Odvisno, kaj vas moti, skrbi, gane, prizadene. Pomembno je, da prepoznamo strukturne razloge, ki privedejo do revščine, izključenosti, stigmatizacije.
Vendar ne sami. Kakor ena lastovka ne prinese pomladi …
Spremembe vedno doseže kolektiv, skupina, gibanje, ki javno izrazi in utemelji svoje zahteve. Nobena pravica nikoli nikomur ni bila podeljena, vse so izborjene.
Ko se potegujemo za druge, se obenem tudi zase.
Seveda. Dokler nismo svobodni vsi, ni svoboden nihče. Kako ste lahko svobodni, če vas obkroža sovraštvo ali če je okrog vas represija?
Kdaj smo se meščani izkazali? Kdaj smo stopili za drugega, ne proti njemu?
Metelkova in Rog sta ključna, ko gre za povezanost in solidarnost. To sta prostora, zlasti Rog, kjer se ljudje povežejo v boju, so solidarni drug do drugega, si izmenjujejo informacije, izostrijo zahteve, jih argumentirajo. Vsak posameznik zase, v izolaciji, tega ne more storiti. Če ponovim besede aktivista Irfana Beširovića: Proti sistemu ne moreš sam.
Sta pa oba prostora trn v peti mestni oblasti in, občasno, tudi sosedom.
Ni presenetljivo glede na to, koliko je vredno zemljišče v središču mesta in da se interes kapitala vedno prerine v ospredje. Sta pa zares prepoznavna in uveljavljena prostora, zato si težko predstavljam, da bi jima oblast oziroma kapital poskušala odvzeti avtonomijo in si ju podrediti. To bi sprožilo množičen, silovit odpor, česar pa si oblast pravzaprav ne želi.
Koliko daleč moramo pogledati za dober zgled multikulturnega sobivanja?
Najboljši zgled in model pri nas so gibanje izbrisanih in omenjena avtonomna prostora. Najslabši primer pa gotovo izbris ter zapiranje in deportiranje iskalcev zatočišča in migrantov brez papirjev. Usoda marsikaterega posameznika in družine je bila odvisna od dovoljenja za bivanje. Ko si izbrisan, izgubiš vse. In tudi tako je nastala Slovenija. Zelo slab začetek državnosti, kajne?
