Eurobasket: »Ti fantje so pravi junaki, ne pa tisti lažnivi politiki«

Ljubljana – Čeprav se je organizator letošnjega evropskega prvenstva pohvalil z rekordno udeležbo, se stožiška dvorana in navijaški coni v Ljubljani napolnijo šele v večernih urah. Videti je bilo, da vse tisto, kar politika razdružuje, košarka v teh dneh gotovo združuje.

V navijaški coni v Stožicah, za organizacijo katere skrbi Košarkarska zveza Slovenije (KZS), je bilo v popoldanskem času še dokaj mirno in brez posebnega dogajanja, kar so nakazovale tudi bolj ali manj prazne tribune v dvorani. Tako tekma med Finsko in Hrvaško kot tista med Španijo in Grčijo očitno obiskovalcev ni tako zelo zanimala, kar pa seveda ne bi mogli reči za zadnjo tekmo dneva, tisto torej, na kateri smo premagali Italijane. In če smo v četrtek po vseh medijih brali o nezadovoljstvu naših zahodnih sosedov, ki so ostali brez vstopnic, jih očitno ogled tekme na velikem platnu pred dvorano Stožice tudi ni kaj pretirano zanimala. Razen dveh italijanskih novinarjev na makadamu stožiških tal nismo opazili skoraj nobenega drugega Italijana ali Italijanke.

Je pa bilo zato toliko več slovenskih navijačev, med katerimi jih je veliko v Stožice prišlo dobro pripravljenih. Raglje, različna pihala, navijaška pokrivala in slovenske zastave so bili v četrtek zvečer običajna reč. »Prišli smo, ker želimo skupaj z drugimi navijati za naše,« so povedali navijači z Dolenjskega. »Košarka nas združuje. Naši fantje so pravi junaki, ne pa tisti lažnivi politiki,« pa Jure iz Ljubljane. In če je bil občutek pred začetkom tekme, ko je po zvočniku zadonela Zdravljica še prijetno naelektren, je ob končni zmagi eksplodiral. »Kdor ne skače, ni Sloven'c« pa »mi Slovenci« in tisto stopnjevanje imena naše države »Slo-ve-ni-ja« je odmevalo iz vseh kotičkov navijaške cone.

Več ljudi zvečer, čez dan je prazno

Tudi na Kongresnem trgu se je dobro začelo šele v večernih urah. Razen nekaj naključnih obiskovalcev in skupine madžarskih turistov, ki so pogledovali proti uršulinski cerkvi, je bil trg v četrtek popoldne, ko so na velikem platnu predvajali tekmo med Finsko in Hrvaško, bolj kot ne prazen. »Danes je ljudi še veliko,« pove prodajalka na eni od stojnic, kjer ponujajo pijačo in pleskavice, ki noče biti imenovana. Malo je razočarana, prizna, saj je pričakovala, da se bo na eni od dveh navijaških con v Ljubljani trlo ljudi in da bo tudi prodaja boljša. »Zvečer je ljudi več, čez dan pa skoraj nikogar. Saj vem, da so v službah, ampak vendarle je eurobasket.« Pravi, da se ljudje dopoldne in popoldne na Kongresnem trgu ustavijo zgolj za nekaj minut in potem gredo naprej.

Ob sicer praznih mizah in dveh plastičnih kozarcih z vinom pa sta četrtkovo popoldne, ko je slovensko reprezentanco čakal dvoboj z dotlej nepremaganimi Italijani, stali hrvaški študentki. Med klepetom sta ves čas pogledovali proti zaslonu, kjer so se hrvaški reprezentanti merili s finskimi. »Škoda, ker je tako prazno. Sicer pa ne razumem, zakaj so tekme s Hrvaško ob tako zgodnji uri, da potem ni nikogar,?? v smehu pove Arnela. V navijaški coni na Kongresnem trgu je bila v četrtek prvič. Tekme sicer spremlja doma v prijateljskem krogu. Če je le čas, vsako. Favorit? »Ja, Hrvaška!« Njena prijateljica Ines se je strinjala, da je dogajanje okrog evropskega prvenstva v košarki dobro organizirano. »Spremljanje na platnu sredi centra mesta je super,« je povedala Ines. »Edino obveščanje je problem. Nisem vedela, recimo, da so vsak dan po tekmi različni koncerti.«

Če so bile tisti dan mize ob stojnicah in stojišča pod platnom na Kongresnem trgu prazna, je bilo polno začasno postavljeno košarkarsko igrišče. Na tamkajšnji turistično-informacijski točki sicer pravijo, da so z obiskom zadovoljni. »V teh dneh nam je malce zagodlo vreme, a je ljudi še vedno veliko,« pove ena od prostovoljk. Ponudbe da je veliko in da je takšno tudi povpraševanje, se pohvali, čeprav se po njenih besedah center mesta napolni šele v večernih urah. Ljudje se na njihovi stojnici pod platnom ustavijo predvsem zato, ker jih zanima, kakšen je razpored tekem. Najbolj pa so navdušeni nad Lipkotom, maskoto letošnjega prvenstva, pove prostovoljka. Menda so doslej prodali vsaj 12.000 plišastih maskot, kar je nekaj manj kot dve tretjini celotne razpoložljive kolekcije. Nejc, ki je z druščino na Kongresni trg prišel ob deveti uri zvečer, ko je slovenska reprezentanca igrala proti italijanski, si lipka ni kupil. »To je bolj za turiste,« je menil. »Mi smo tu zaradi košarke in to je to.«

»To ni gledališče. To je košarka«

Ob deveti uri, ko se je začela tekma, je bil Kongresni trg poln. Vihralo je nekaj slovenskih zastav, manjša skupina mladih je sedela pod zaslonom, večina pa stala. Razpoloženje je bilo sicer v tej navijaški coni bolj umirjeno od tistega v Stožicah.

Španka Irati je s tremi prijateljicami prišla v Slovenijo iz Italije. V navijaški coni v središču mesta so se znašle naključno. »Tukaj nismo zaradi prvenstva. Potovale smo, prišle v Ljubljano in naletele na prvenstvo. Če smo že tukaj, bomo pa navijale.«

Andrej pa je preživel četrtkov večer na Kongresnem trgu, ker ni dobil kart za stožiško dvorano. »Tu navijamo že od prve tekme, enako oblečeni. Zdaj moramo pač to tradicijo vzdrževati,« pove v smehu, oblečen v navijaško majico in opremljen z rekviziti. »Verjamemo, da pomagamo naši reprezentanci, vsaj na simbolično.« Dejal je, da bodo vztrajali do 21. septembra, ker bodo 22., ko bo finale, za slovensko reprezentanco navijali v stožiški dvorani. Kaj pa pravi o košarkarskem razpoloženju v Ljubljani? »Organizacija je dobra, moti me le to, da ljudje med tekmo sedijo. Danes ne, ker je mokro, sicer pa ko bi morali navijati, sedijo, potem pa se med polčasom vstanejo, da si pretegnejo noge. To ni gledališče. To je košarka.«