Gledati z očmi lokalca in videti regijo

Ljubljana – Dan v Sredozemlju je plod kolektivne akcije, v kateri so se fotografi sočasno podali na ulice sedmih mest ob Mediteranu, tudi v Ljubljani, in tako, kot pravita Manca Juvan in Romana Zajec, ustvarili svojevrsten arhiv regije. Ta se po besedah kustosinje in organizatorke razstave v marsičem razlikuje od pogleda, ki ga pogosto prikazujejo mediji. »Tako kot politika zapira meje, jih tudi šovbiznis, z mediji vred,« je kritična Manca Juvan, kustosinja, fotografinja in učiteljica fotografije. Toda človeške zgodbe so po njenem tiste, ki imajo moč povezovanja. In to je bil, kot pravi Romana Zajec, ki je v okviru zavoda Apis fotografski maraton pripeljala v Slovenijo, tudi namen.

Ko se je 271 fotografov v enem dnevu podalo na ulice sedmih mest v Sredozemlju, so po besedah Mance Juvan nastale fotografije, ki govorijo o skupni niti – človeškosti, ki se vije med ulicami Amana, Alžira, Bejruta, Ljubljane, Marseilla, Neaplja in Palerma.

Pobudnik fotografskega maratona Ali Sajed Ali iz Bejruta je v pogovoru za Delo dejal, da so se takoj pokazali vzorci, ki so se množičneje ponavljali na fotografijah in potrjujejo, da je mogoče govoriti o kolektivnem očesu. Kaj sta sami opazili?

Manca Juvan: S tem se povsem strinjam. Nekateri fotografi so na maratonu tudi hodili skupaj, tako da so ujeli zelo podobne trenutke. Motiv z naslovne fotografije, ki je bila na vabilu k razstavi, se je pojavil kar trikrat. To kaže, da nekatere teme porajajo iste asociacije, kar pa še ne pomeni, da sta fotografija in pogled enaka. Uvodna fotografija, ki je iz Ljubljane, prikazuje jelenjo glavo na človeku. Ob pogledu nanjo si lahko rečemo, kaj pa je zdaj to, in fotografijo odložimo, torej nas pritegne zgolj hipno, ne da bi se vprašali, kaj nam pravzaprav pripoveduje. Ta nekakšna maskota v Ljubljani sicer deluje pozitivno, veselo in zabavljaško, ampak ali je to rešitev glede na razmere, v katerih živimo? Smo tako na robu, da se začenjamo norčevati? Toda če pogledamo, kaj se dogaja v državi, se lahko prej zjočemo kot smejimo. In če nas fotografija nagovori do te stopnje, da ob njej uporabimo svojo domišljijo in lasten kontekst vedenja in življenja, jo začnemo doživljati tudi na drugih ravneh. Možnosti za interpretacijo je prav toliko, kot je nas samih, in to čeprav je fotografija dokumentarne narave.

Romana Zajec: Kar je nastalo v dvanajstih urah in sedmih mestih hkrati, je zelo unikaten vpogled v realnost, zelo unikaten prerez časa skozi množico subjektivnih pogledov lokalnih prebivalcev. In to je kolektivno oko, ki pa je nemogoče, če ni tudi kolektivnega delovanja. Tovrsten pogled je možen le skozi kolektivno akcijo, kot ga je omogočil fotografski maraton. In prav v tem je njegova moč, namreč, kako gledati z očmi lokalca in videti regijo.

Kaj pripoveduje vsakdanjik na fotografijah?

Manca Juvan: Ko sem izbirala fotografije za razstavo na Kongresnem trgu, na kateri je sicer predstavljen le manjši del, sem poskušala biti čim bolj pestra v kulturnem vidiku in hkrati čim bolj podobna v človeškem, torej v tem, kar nas dela ljudi. Vsi izražamo ljubezen, nas je strah, smo odtujeni, in tako je povsod, ne glede na to, kje živimo, naj bo to v Ljubljani ali v Bejrutu.

Romana Zajec: Fotografije govorijo o tem, da imamo podobne tudi dnevne rituale. Kupujemo na tržnici, pijemo kavo ali čaj, beremo časopise. Ena od tem na fotografskem maratonu je bila jutro, in povsod so fotografirali ljudi, ki pijejo kavo ali čaj. Eni so brali slovenske časopise, drugi arabske.

Kaj nam to pove?

Romana Zajec: Ker smo pogojeni z različnostjo, smo pozabili, da si, denimo, delimo isto morje. Sprašujemo se, ali je Slovenija sploh mediteranska država, ker kar nam ustreza v mediteranskem prostoru, je morda italijanska hrana ali pa to, da smo na morju, veliko težje pa pogledamo malo dlje, v širši mediteranski prostor. Ta pa je razklan, poškodovan, toda predvsem multikulturen, srečuje se z različnimi religijami in prepričanji. In za razlikami, o katerih beremo vsak dan, smo si veliko bolj podobni. Ta projekt je dal prostor zgodbam, ki jih mediji pogosto spregledajo ali zanemarjajo. Resnica je tudi to, da nas zunaj političnega konteksta in konteksta religije povezuje človeškost.

Sredozemsko morje danes predstavlja nevarno mejo med severom in jugom, ste v zavodu Apis zapisali v vabilu na maraton. Medtem ko je pot proti jugu pogosto izraz razkošja, pa je v nasprotni smeri pogosto nevarna in simbolizira beg in boj za preživetje. Pravite tudi, da razdalja, ki ločuje ti dve smeri, še nikoli ni bila tako velika. Kako jo začeti zmanjševati?

Romana Zajec: Mislim, da ni končnih odgovorov, so pa poskusi zelo dragoceni, in časi so takšni, da mora biti civilna družba inovativna pri iskanju poti, kako te razdalje zmanjšati. Vidimo namreč lahko, da ljudje zgodbe o bolečini, ki so jim številni priča na teh poteh, še nekaj časa slišijo, potem pa začnejo obračati pogled stran. Tudi pretirano poudarjanje pomena različnosti in raznolikosti lahko privede do učinka, ki si ga ne želimo, in sicer, da ljudje postanejo prezasičeni.

Na nedavnem odprtju razstave sta poudarili pomen lokalnih fotografov, ki so sodelovali pri projektu, ker dobro poznajo mesta, saj v njih tudi živijo. Toda zgodi se, da prav zato, ker živimo v nekem mestu, marsičesa ne vidimo, ker smo se na to navadili. Nekaj, kar se nam sicer morda zdi nesprejemljivo, lahko postane sprejemljivo.

Manca Juvan: Seveda, saj smo zasičeni z vsakodnevno rutino. Živimo v času, ko se nam vseskozi mudi in ob tem samo kljukamo, kaj smo postorili in kaj je še treba. Tako sploh ne reflektiramo dogajanja okoli sebe. A če se postavimo kot domačini v vlogo opazovalca, je to lahko dober izziv. Toda za to si je treba vzeti čas in se ustaviti, ker je le tako mogoče videti globlje, bolj intimno in bolj celostno.

Romana Zajec: Prav to so povedali fotografi, ki so se udeležili maratona. Zanimivo jim je bilo, da so si vzeli en dan samo za opazovanje in razmišljanje skozi fotografijo, za opazovanje mesta in njegovih prebivalcev. Na koncu so mesto videli drugače. Povedali so, da so zavili v predele, ki so jim bili prej neznani.

Kaj bi se zgodilo, če bi imeli, denimo, prebivalci Ljubljane na voljo en dan za opazovanje mesta, v katerem živijo?

Manca Juvan: Pogled skozi fotoaparat omogoča neko distanco. Praznina, ki nastane med tistim, kar bi opazovali, in siceršnjim lastnim svetom, je lahko zelo pomenljiva in nadgrajujoča, in tu ne govorim zgolj o estetskem učinku. Vsekakor bi se tako lahko ljudje med seboj videli. Dobro bi se bilo v tem rutinskem življenju ustaviti. Veliko je balasta, s katerim smo se prisiljeni ukvarjati, in potem se zdi, da samo jamramo, namesto da bi to energijo usmerili v povezovanje.

Romana Zajec: In prav tu se je pokazala resnična vrednost projekta. Namreč, prav kreativnost je tista, ki povezuje. Lahko poveže različne regije, pri čemer mislim na povezovanje na človeški ravni. Tam, kjer smo kreativni, postanemo živi, in to velja ne glede na to, od kod prihajamo.