Tiskane izdaje
Ljubljana – Ko je občina napovedala prenovo Gosposvetske ceste, so arheologi že ostrili svoje strgulje, saj so že notice o polaganju kanalizacije leta 1889 pisale o najdbi dvajsetih sarkofagov v tem delu mesta. Od avgusta do novembra okoli 50 arheologov, prostovoljcev in študentov po deset ur na dan odkriva novoveške in antične ostaline in jih z vodenimi ogledi razkriva tudi občanom. Zanimanje je izjemno.
Mestni muzej Ljubljana in Arheološki konzorcij za Ljubljano, ki sodelujejo pri izvedbi raziskav, približujejo svoje delo javnosti tudi tako, dvakrat na teden izvajajo vodene oglede najdišča. Preteklo sredo smo skupaj z dvanajstimi obiskovalkami (očitno arheologija Ljubljane zanima predvsem ženske) in dvema najmlajšima navdušencema nad zgodovino pogledali, kaj vse se je skrivalo pod cesto sredi mesta.
»Globlje ko greš, bolj vznemirljivo postaja,« pravi mlada arheologinja Mojca Fras iz Arheološkega konzorcija za Ljubljano, ki sodeluje pri izvedbi raziskav, ko pred hotelom Lev radovedne obiskovalce spusti na delovišče. A najprej se je treba prekopati skozi novoveške ostaline.
Zemljevid Ljubljane iz leta 1860 kaže, da sta na južni strani tedanje Ceste Marije Terezije, današnje Gosposvetske, stala le evangeličanska cerkev Primoža Trubarja in že porušeni Kolizej. Pri nekdanjem Lovcu pa odkriti temelji vseeno pričajo o še eni zgradbi, katere obstoj potrjuje stara razglednica.
»Predvidevamo, da je bila tu gostilna,« pove Frasova. Vzdolž celotnega izkopa teče kanalizacija iz konca 19. stoletja, katere črna vsebina je še vidna, levo in desno od nje pa so odkrili novoveško cesto, ki pod seboj lahko skriva bolj zanimivo najdbo.
V Emono je bilo mogoče priti iz treh smeri: iz severne, ki je vodila od Celeie (današnjega Celja), zahodne iz Aquileie (današnjega Ogleja v Italiji) in vzhodne iz smeri Siscije (današnjega Siska na Hrvaškem). Arheologi domnevajo, da je v mesto vodila še cesta iz severozahodne smeri, iz Carnia, današnjega Kranja. Potekala naj bi pod današnjo Gosposvetsko. Z dosedanjimi izkopavanji jim ceste še ni uspelo potrditi, upajo, da bodo imeli več sreče spomladi, ko bodo raziskali drugo polovico cestišča.
Sedem skeletov Emoncev
Dela na zahodni strani so končali, ker so naleteli na sterilno geološko podlago – savski prod, kar pomeni, da pod njo ni več arheoloških ostalin. Zdaj raziskujejo na arheološko bolj vznemirljivem vzhodnem delu ceste. Znano je namreč, da so ob vseh glavnih vpadnicah v mesto Emonci gradili grobišča. Najstarejše grobove so našli ob mestnih vratih, ob Slovenski cesti. V 1. in 2. stoletju so Rimljani pokojne sežigali, pepel položili v žaro in ga pokopali v grobni jami. Ob nastopu krščanstva v 3. stoletju so začeli pokopavati cela trupla. »Kjer se Gosposvetska priključi Kersnikovi ulici, smo odkrili nekaj skeletov, poznorimske starosti. Glede na novce, najdene v njihovi bližini, sklepamo, da so bili pokopani v 4. stoletju,« pripoveduje arheolog Matic Perko.
»Kaj pa potem storite z njimi?« zanima Ljubljančanko. »Skelete označimo z identifikacijsko številko, dokumentiramo v 3D-tehniki, jih zložimo v škatlo in pošljemo na antropološko analizo,« odgovarja Perko, medtem ko kaže medenico in razklano spodnjo čeljust nesrečnega Emonca, ki so ga med postavljanjem cevovoda po drugi svetovni vojni presekali na pol. »Kakšne lepe zobe ima,« z zanimanjem ugotovi zvedava gospa. »Je moral biti pa mlad.«
Štirideseta in petdeseta leta prejšnjega stoletja arheologiji niso bila naklonjena, o čemer in situ priča več poškodovanih in izropanih sarkofagov dva metra pod zemljo. V šestdesetih letih, ko so gradili Metalko, Gospodarsko razstavišče in širili železniško postajo, je reševalno akcijo s skupino arheologov izvedla Ljudmila Plesničar Gec. »Dan in noč so stali pred gradbenimi stroji in reševali ter dokumentirali vse, kar se je rešiti in dokumentirati dalo. Njej gre zahvala, da je v Ljubljani dokumentiranih več kot tri tisoč antičnih grobov, kar Emono uvršča v vrh po številu raziskanih grobov v celotnem rimskem imperiju,« pripoveduje Frasova.
Arheološke smeti in druge najdbe
Bucike, pincete, kost, iz katere so izdelovali gumbe, steklenička (verjetno iz prej omenjene gostilne) in veliko keramičnih ploščic – pečnic z različno motiviko in v zelenih odtenkih, značilnih za Ljubljano, so najdbe novega veka.
V starejši plasti so, kot je to pri antičnih izkopavanjih v navadi, našli največ keramičnih artefaktov oziroma arheoloških smeti, kot jim v šali pravijo arheologi. Lončenina velja za odpadke, ki so jih Rimljani pustili za sabo, ko so zapuščali svoje naselbine. »Za nami bo ostala pa embalaža,« pripomni obiskovalka.
Na grobišču so naleteli na antična pisala oziroma stiluse, brusni kamen in mozaične kocke, veliko je tudi novcev, med najzanimivejšimi je novčič iz začetka 4. stoletja s podobo cesarja Konstantina na eni strani in boginje Viktorije na drugi.
Našli so steklene zapestnice in poseben tip fibule – antične broške oziroma zaponke, ki jo lahko datirajo na desetletje natančno. Take so za spenjanje tunik, ki so jih nosili pod oklepom, uporabljali pripadniki rimske vojske. Edini primerek, ki so ga našli pod Gosposvetsko cesto, je bronast, iz začetka 4. stoletja in za zdaj na tem mestu velja za najbolj vznemirljivo najdbo.
