Tiskane izdaje
Ljubljana – Zgodovina gluhih pri nas je bogata. Gluha skupnost pa ima še veliko povedati, pokazati in izbojevati, ugotavljajo predstavniki Društva učiteljev gluhih Slovenije, ki so organizirali prvo konferenco Gluhi nekoč in danes v Ljubljani.
Spomnili so na prve duhovnike in posamezne laike, ki so v 19. stoletju skrbeli za gluhe in naglušne mladostnike. Izpostavili so vlogo Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana na Vojkovi, ki je od leta 1900 do 1945 deloval kot Gluhonemnica na Zaloški, ki je vidno in usodno zaznamoval vzgojno-izobraževalno-poklicno usmerjenost gluhih v Sloveniji. Še posebej so bila pomembna zadnja tri desetletja njegovega delovanja, saj je iz leta v leto bolj odpiral vrata slovenskemu znakovnemu jeziku (SZJ). Veliko so prispevala tudi društva, Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS) ter druge institucije.
Rezultat pa je, da nikoli prej ni toliko mladostnikom uspelo končati celo visokošolskih in univerzitetnih programov in sodelovati v globalnem svetu, pravi gluha učiteljica likovnega pouka Petra Rezar, predsednica društva učiteljev gluhih. V zadnjem desetletju ugotavlja velik napredek zlasti v šolanju, še posebno vesela pa je, da so v tem šolskem letu štirje gluhi učenci, otroci gluhih staršev, vpisani v redni osnovnošolski program, dobili tolmača: po eden v Komendi in Idriji ter dva v Ribnici. Gluhi imajo sicer pravico do 30 vavčerjev za pomoč tolmača na leto.
Potreben razvoj slovenskega znakovnega jezika
Ljubica Podboršek, najstarejša tolmačka znakovnega jezika, sicer hči gluhih staršev, ki se je s tem jezikom seznanjala od rojstva, je opisala čas, ko še ni bilo šolanja in je tolmačenje slonelo predvsem na lastni angažiranosti, do njihovega povezovanja v prve zveze in sekcije. Pravi, da je tolmačenje zahtevna veščina, ki zahteva veliko truda, učenja in ljubezni do tega dela. V Sloveniji je trenutno 46 tolmačev s certifikatom, kar je premalo, da bi izpolnili vse potrebe, veliko pa je tolmačev brez certifikata, ki imajo znanje in prostovoljno pomagajo svojcem in prijateljem.
Danes v okviru zveze društev gluhih in naglušnih deluje zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik, ki olajšajo sporazumevanje med gluhimi in slišečimi, zavod vključuje tudi klicni center za osebe z okvaro sluha. Gluhim in naglušnim gledalcem TV Slovenija omogoča spremljanje oddaj s podnaslavljanjem prek teleteksta, lani pa je nastala nova spletna televizija TIPK TV.
Prof. dr. Marko Stabej z oddelka za slovenistiko na ljubljanski filozofski fakulteti pravi, da bi bilo v skladu z zakonom o rabi slovenskega znakovnega jezika iz leta 2002, ki je bil sicer sprejet dve leti pred zakonom o javni rabi slovenščine, treba omogočiti varen in strokoven razvoj slovenskega znakovnega jezika. Ta je zapostavljen tudi v mednarodnem okviru. Glavni očitki strokovnjakov so njegova nerazvitost, pa tudi, da ga ne moremo uporabljati, ker ni standardiziran; kar pa je začarani krog, saj to ni mogoče brez širše rabe. Na vprašanje, kaj je glavna ovira slišečih, da znakovnega jezika, ki je v tem času zelo napredoval, ne sprejmejo kot popolnoma enakovrednega drugim jezikom, dr. Stabej odgovarja, da sta to nevednost in lahkotnost, s katero se ne upošteva gluhih in drugih drugačnih; podobne težave ima slovenščina kot drugi tuji jezik, ki zahteva drugačno učenje. Gluhi se počutijo tudi diskriminirane, ker petčlanska komisija, ki oblikuje jezikovno politiko, deluje brez predstavnika gluhih, poslali pa so ji pisno dokumentacijo. Po Stabejevih besedah se stvari razvijajo počasi in naslednji korak bo verjetno lažji.
V nastajanju je tudi Signor, korpus slovenskega znakovnega jezika in slovenska slovnica, ki sta ga predstavili Marjetka Kulovec in dr. Špela Vintar z oddelka za prevajalstvo na filozofski fakulteti. Omogoča vpogled v dejansko rabo znakovnega jezika v vsej slovenski gluhi skupnosti, podatki iz korpusa pa bodo pokazali razširjenost posameznih kretenj in njihovih variacij v posameznih geografskih regijah; trenutno jih je posnetih 30 tisoč.
Kako dostopna je Ljubljana
Ljubljana, ki ima že pet let listino Občina po meri invalidov, je sicer med slovenskimi občinami daleč najbolj napredovala v prilagojenosti, še posebno gibalno oviranim, vendar bo za gluhe in naglušne treba še marsikaj postoriti. Alenka Žagar z mestnega oddelka za zdravje in socialno varstvo je med drugim povedala, da ima Kino Šiška indukcijsko zanko, posebna naprava za ljudi z okvaro sluha je tudi v mestni hiši in Stožicah. Mestni muzej po vnaprejšnji najavi omogoča vodstvo v znakovnem jeziku, medtem ko ima Mestna knjižnica servis knjige na dom in organizira potujočo knjižnico. Od 150 neprofitnih najemnih stanovanj za invalide jih je 40 prilagojenih za gluhe in slepe. Na postajališčih LPP so videonapovedniki mestnih avtobusov, omogočajo tudi posebno storitev – prevoz na klic. Indukcijske zanke imajo v lekarnah na Njegoševi, v Polju, na Celovški, v središču mesta in Trnovem. V Zdravstvenem domu Ljubljana, lekarnah in Zavodu za oskrbo na domu pa poteka usposabljanje zaposlenih za uporabo znakovnega jezika.
Tanja Giuliatti Davinić, profesorica s srednje zdravstvene šole v Ljubljani, opozarja na težavno razumevanje gluhih v zdravstvenih ustanovah; z drugačno organizacijo bi ga lahko rešili. Dobro bi bilo upoštevati elektronsko naročanje, ki ga ima že veliko zdravstvenih domov, in omogočiti prenaročanje, imeti številko klicnega centra ali seznam tolmačev, zdravstveni delavci pa bi morali vedno preveriti, ali so gluhi razumeli, kaj so jim naročili.
V Slovenskem etnografskem muzeju je na ogled razstava Življenje gluhih v Ljubljani na fotografijah, ki je nastala v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine v okviru projekta Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam. Pripravila sta jo pripravnica za kustosinjo Katarina Nahtigal in gluhi Gašper Rems, ki ga še posebej zanima zgodovina gluhih. Želi si, da bi nekoč nastal program muzeja zgodovine gluhih, ki bi ga vodili in raziskovali gluhi sami ter tako ohranjali temelje svoje kulturne dediščine.
