Tiskane izdaje
Ljubljana – Tokrat vrtimo kolesje časovnega stroja 2000 let v preteklost, a ostanimo na območju Ljubljane. Cesar Avgust je naselju ravno dovolil gradnjo obzidja z vrati, kar pomeni, da je postalo pravo mesto. Mesto se imenuje Emona. Pisatelj Ivan Sivec se je pogumno podal vanjo.
Emone sicer niste obiskali z mečem, ampak s pisalom.
Tri leta sem jo tako obiskoval. Zbral sem dovolj gradiva za tetralogijo romanov. Predstavitev prvega, Zadnji keltski poglavar, bo 9. januarja tudi uvod v mestni projekt Emona 2000. Nameraval sem se osredotočiti le na Emono, a me je prešinilo, da je obdobje pred prihodom Rimljanov v leposlovju slabo popisano.
Jalen v Bobrih ni zajel vsega?
Vmes zeva luknja, dolga 1200 let, na tako prehodnem območju, kot je ravnina nad Barjem, pa je bilo vedno kar živahno. Dvesto let pred Rimljani smo tu gostili keltsko pleme Tavriskov, ki jih komaj zadnjih 30 let bolje spoznavamo. Mene so precej očarali. Luštni so bili: malo luftarji, blazno bojeviti, odlični konjeniki in uspešni tihotapci jantarja. Ravno ob sončevem obratu so se ženske rade okitile z njim. Ker spreminja barvo na svetlobi, so dejali, da je kot strnjeno sonce. Ni znanstveno dognano, toda Slovenci naj bi imeli štiri odstotke keltske krvi. Kakor koli, dragoceni jantar so tovorili od Baltika in prodajali Rimljanom, Rimljani pa njim vino – in za amforo je Kelt z veseljem prodal žensko.
Kam v mestu ste pri pisanju tetralogije romanov najprej zavili?
Okužila me je dr. Bernarda Županek, kustosinja iz mestnega muzeja. Pod njenim štiriurnim vodstvom sem si ogledal razstavo Emona: Mit in resničnost. Tisti večer sem sanjal zgodbo, ki je ni poznala, a je po premisleku dejala, da je možna, ko pa sem preštudiral gradivo, sem ugotovil, da se je res zgodila.
Nato pa se je razvila v rdečo nit drugega romana Usodna rimska lepotica?
Da, v njem izpostavim ljubezenski trikotnik med staroselcem, lepo rimsko sužnjo in gizdalinom iz Emone. Zgodba je dejansko zapisana na spomeniku ob vpadnici, kjer so nekoč pokopavali ljudi. Na njem je pisalo: Oba sva te ljubila, oba izgubila, nikdar več te ne bova videla, draga, mila, v zemlji zdaj tej ležiš. V mestu je sicer živelo približno sedem tisoč ljudi in torej niti ni bilo tako majhno. V vsakem primeru so imeli tržnico, veliki forum, upravno stavbo, baziliko, posvečeno Jupitru ...
Kako natančno – ped za pedjo – ste raziskovali Ljubljano?
Precej, prebijal sem se čez dokumente, podrobno govoril z zgodovinarji, se zapiral v knjižnice in muzeje. Ljubljana ima bogato zgodovino in ugotavljam, da jo slabo poznamo. Upam si trditi, da bomo Emono drugo leto spet odkrivali.
Ste se kdaj pridružili tudi vodeni skupini?
Nekoč sem bil na »črno« s šolsko skupino. Prepričani so bili, da sem profesor, predajali so mi gradivo, malo smo se pogovarjali, nato sem med odmorom za malico izginil - kot rimski duh. Kakor koli, Emona je bila načrtovana, bila je osrednje mesto na tem območju, res je, da so staroselce asimilirali ali pobili, toda klobuk dol pred njihovimi reformami in drugimi dosežki. Na splošno pa se mi zdi, da imamo o Rimljanih napačno predstavo.
So vzroki ideološki?
Še v 19. stoletju so Emono opevali in raziskovali: med meščani je bil še zelo živ mit o Jazonu, celo operete o njem so prepevali. Po vojni pa so bili Rimljani nenadoma passe, čeprav so živeli kakor v znanstveni fantastiki. Gotovo smo imeli amfiteater, zverinjake, in kar so jedli v Rimu, so tudi tu.
Denimo?
Gospoda se ni branila najfinejših rib iz Sredozemlja. Trgovina je v Emoni zaradi njene lege cvetela. Ljubljanica pa je bila izrazito strateška reka in bo v prihodnjih letih gotovo še veliko razkrila – že tovorna ladja z nosilnostjo štirih ton, ki jo zdaj po odkritju dr. Andreja Gasparija restavrirajo, je fantastična. To je ena največjih najdb v Evropi. Miti bodo znova oživeli.
S čim so vam Emonci tako zlezli pod kožo, da bi to radi videli na someščanih?
Družba in z njo posel sta cvetela, bili so dobro organizirani, uhodili so trgovske poti. Kar jim je uspelo, bi lahko še danes upoštevali. Na Ljubljano sem navezan. Je zelo lepa, ohranja pristnost in občutek domačnosti in želel bi si, da se ji ne bi prav nikamor mudilo. Ni treba biti prvi in glavni, brez težav lahko živiš mirno in trguješ, naj norijo drugi, če mislijo, da je tako bolje. Imamo blaginjo, ki se je niti ne zavedamo.
Kako so jo gradili in vzdrževali tedaj?
Mesto je imelo že zaradi reke ugodno lego. Kakšno razkošje je, da nam danes iz stranišča priteče izvirska voda, in kakšno je bilo že tedaj, ko so zgradili akvadukt in ga – najverjetneje z Rožnika – speljali proti kanalizaciji in kloakam. Rimljani so začutili našo vodo.
Kako pa drug drugega? Tu so živeli predvsem vojaki, kmetje ...
Med njimi sta bila celo dva župana. Kdor je bil boljši, se je prerinil v ospredje. V vsakem primeru sta bila tekmeca in zato za mesto učinkovita konkurenta. Družba je bila raznovrstna, med meščani so bili veleposestniki, veliki gradbeniki, trgovci. Dobro so bili organizirani in pametno so pobirali davke. Ko si, recimo, prečkal Poetovio (Ptuj), si za carino prispeval pet centinov.
Na splošno pa so bili obdavčeni manj, kot smo mi.
Drži, a je bil davek odvisen od tvojega premoženja. Bogastvo je gotovo odpiralo vrata. Pa še nekaj so imeli dobro organizirano: ko so te po 25 letih vojaške službe upokojili, si prejel še visoko odpravnino in posestvo.
In če niso bili zadovoljni s tem, kako jim mestne oblasti kreirajo življenje?
Danes se preveč zanašamo na državo. Ko so prvi prebivalci prišli v Emono, so potegnili prvo, sveto brazdo, zorali so njivo in tako zarisali osnovni tloris mesta od Kongresnega trga do Mirja, vanj so začrtali mestne četrti in hiše, potem so si življenje organizirali sami in ob tem plačevali davke. Oblast ni pomagala, oni so ji morali.
Pa jih ni prav nič motilo?
Ne pozabite na načelo kruha in iger. Ravno v tem času so enajst dni praznovali in veseljačili. Človek je duhovno bitje in potrebuje užitek ob gledališki predstavi ali ob spopadu levov. Zanje so bili takšni dogodki izjemni. Danes je Ljubljana prežeta s kulturo, ampak je videti, kakor da zvodeni.
Ker je preveč iger?
Ob preobilici težko izberemo, kar potrebujemo. Zato izgubimo orientacijo in se izgubljamo v iskanju.
Kar pripisujete raztresenosti ali slabši razgledanosti?
Za hip bi se vrnil še v preteklost. V Emoni so vsi premožnejši imeli domače učitelje. Ženske so sicer redno kofetkale - s čajem, seveda - a so se po več ur na dan izobraževale. Vsaka je morala znati presti in šivati. Načeloma so se vsi učili na forumu sredi mesta. Znali so tudi po štiri jezike. Svet je bil njihov in to so skušali ohraniti. Ko so Rimljani porazili Grke, so s seboj kot sužnje pripeljali tamkajšnje modrece in jim naložili učiteljsko delo. Tudi v Emoni je bilo tako.
Se niso nikdar počutili zapostavljene, ker so bili tako daleč od oči, od središča imperija?
Mislim, da ne. Rimsko cesarstvo je bilo zelo dobro organizirano. Vse so imeli pod nadzorom - davke, carine, župane ... Potem se je vsega nakopičilo in njihova moč je zlagoma upadla.
Kako po 2000 letih znova zbuditi rimske duhove?
Kolikor vem, pripravljajo nekaj ducat prireditev. Predstavitev mojih knjig je le del projekta. Prihodnje leto bo Ljubljana spet postala Emona. Končno se bomo zavedli, kako bogata je zgodovina. Zakaj bi se sramovali preteklosti, če je zakladnica za prihodnost?
Pod mestom jo je še precej neodkrite.
Komaj nekaj odstotkov jo poznamo, seveda pa ne moreš zrušiti kar vseh ostankov srednjeveškega mesta. Bi pa radi prišli do amfiteatra. Gotovo je bil.
Kje pa?
Okrog Mirja. Prej ali slej bodo odkrili tudi akvadukt.
Si lahko zamislite, s čim bi se ukvarjali, če bi živeli tedaj?
Bil bi bard. Prenašal bi zgodbe iz preteklosti in pisal pesmi. Recimo: Danes je prišel Janković v mesto, tu dobil srečen je nevesto … Vsak utrinek iz mestnega življenja bi zapisal. Zlahka bi spakiral kovčke in se preselil v tiste čase, še najraje v kakšno gradišče med staroselce.
