Tiskane izdaje
Je ena od štirih raziskovalk, ki so po kampanji #metoo v ZDA zagnale #jaztudi v Sloveniji. Zbirajo anonimna ali podpisana pričevanja o spolnem nasilju nad ženskami, ki jih bodo pozneje analizirale in postavile v širši družbeni kontekst.
»Kljub odmevnosti gibanja #metoo v ZDA in drugod po svetu, v Sloveniji zgodb o spolnem nadlegovanju nismo slišali,« poudarja Nika Kovač z Inštituta 8. marec. Eden od razlogov za to je po njenem »močna diskrepanca« med splošno predstavo, relativno dobro zakonodajno ureditvijo in statistiko, ki Slovenijo uvršča med eno od najbolj enakopravnih držav na svetu, in dejansko prakso. »Tudi v Sloveniji do nasilja prihaja, a se o tem ne govori. Zato je pomembno, da bomo v okviru akcije #jaztudi zbrali zgodbe in skozi njih pokazali, da se spolno nadlegovanje razlikuje glede na kontekst posameznice oziroma osebe, ki ga je deležna.«
Kako gibanje #metoo v Hollywoodu, ki je center globalne kulturne industrije in filmskih elit, razumeti širše?
Oznaka #metoo ima daljšo zgodovino. Prva jo je začela uporabljati skupina, ki se je borila proti spolnemu nadlegovanju nad temnopoltimi ženskami. Izvorno je akcija širila glas, ki je ženskam sporočal, da v svoji izkušnji niso same in pripomogel k lažjemu deljenju zgodb. Lahko bi rekli, da je predstavljal sredstvo opolnomočenja. Prisvojitev #metoo s strani slavnih posameznic je pripomogla k večjemu dometu in dosegu gibanja. Populariziralo se je, polnilo rumene medije, socialna omrežja in postalo moderno. Toda treba se je zavedati, da dejstvo, da je gibanje postalo del mainstreama, ne pomeni absolutnega opolnomočenja. Če to postane le glas bogatih žensk, ki se temu lahko upirajo, dosežemo problematično točko, na kateri se lahko spregleda širši kontekst, življenja velike večine drugih. Pri snovanju akcije #jaztudi nismo hotele lova na čarovnice, iz nje nočemo delati medijskega spektakla, ampak želimo dati glas neslišanim; slišati njihove konkretne zgodbe, izkušnje in skozi njih prepoznavati strukturna mesta, na katerih se pojavlja spolno nasilje. Tako bomo lahko potem lažje ustrezno ukrepali.
Kako boste analizirale anonimne zgodbe?
Med drugim nas zanima, kdo so ženske, ki pišejo, in v kakšnih situacijah prihaja do spolnega nasilja. Doslej smo dobili več kot 60 zapisanih zgodb, najstarejša avtorica ima 61 let, najmlajša 17. To, kar za zdaj prepoznavamo, je, da do spolnega nadlegovanja zelo pogosto prihaja v tako imenovanih varnih prostorih. Če navedem samo nekaj primerov; ženska je prišla k dežurnemu zdravniku in ta je od nje zahteval, da gledata porniče, če želi dobiti urgentni pregled. Potem je tu zgodba ženske, ki je bila v avtošoli in deležna nadlegovanja inštruktorja. V zgodbah opažamo tudi ponavljajoče vzorce. Problematično je tudi, da ljudje, ki so priča tovrstnemu dogajanju, pogosto ne reagirajo, se ne postavijo na stran osebe, ki je deležna nadlegovanja in spolnega nasilja, pogledajo stran, se samo nasmehnejo in zamahnejo z roko. Nekatere osebe, ki so nam pisale o izkušnjah iz mladosti, pravijo, da so to povedale staršem ali učiteljici, ti pa so zgolj zamahnili z roko v smislu, češ, moški so pač moški. Potem so tu še zgodbe nasilja, ki se dogaja za štirimi stenami doma, njihovi akterji pa so najbližji sorodniki, družinski prijatelji, pri čemer osebe poudarjajo, da so se šele pozneje v življenju zavedale, da so bili dotiki in opazke, ki so jih bile deležne nedopustni. Vse to kaže, zakaj je pomembno, da prepoznamo različne strukturne okoliščine, ki omogočajo spolno nasilje in na podlagi njih ukrepati.
Nika Kovač je ena od štirih avtoric kampanje #jaztudi. Foto: Leon Vidic/Delo
Medtem ko smo se o nasilju v družini začeli pogovarjati, se o nasilju v teh drugih, kot jim pravite, varnih prostorih ne. Zakaj?
Razlogi, ki jih navajajo osebe, zakaj niso nikomur povedale, so različni. Bilo jih je sram, imele so občutek, da so same krive. Pogosto imajo žrtve tudi občutek, da pričevanje o spolnem nadlegovanju, nasilju ne bi spremenilo ničesar. Jezi me, da občutek nemoči ni neupravičen. Na to opozarjajo izkušnje iz vsakdanjega življenja od tistih na delovnem mestu do tistih na sodišču. Nekatere zgodbe govorijo ravno o tem, kako so žrtve na sodiščih iskale pravico, a imajo občutek, da so bile deležne samo še ene travmatične izkušnje. Vse to so razlogi za molk. Poudarjanje, da v Sloveniji zakoni to področje dobro urejajajo in da statistike kažejo, da smo zelo enakopravni, včasih utrjuje misel, da ko do takega nasilja pride, žrtev o tem začne govoriti in ukrepa. Zato je pomemben premik k analizi neformalnih praks in norm.
Ali te zgodbe zbujajo dvom o enakopravnosti, ki naj bi jo imeli?
Seveda. In pri tem je treba gledati širše; živimo v sistemu, ki močno veča razlike med bogatimi in revnimi, ki napada ljudi, ko vstopajo na trg delovne sile: širi se espejizacija, situacije, v katerih ne veš, ali boš imel jutri delo in plačilo. Ne preseneča nas, če nas na razgovorih za službo povprašajo o planiranju družine, ne presenetijo nas očitki ob odsotnosti zaradi bolezni otroka ali komentarji na naš videz. Najrevnejša skupina v naši državi so upokojenke, samske upokojenke, med katerimi je revna vsaka peta. Kakšen je položaj ženske, je dobro vidno, če orišemo povprečen življenjski cikel posameznice: začne se v šoli s stereotipiziranimi predstavami o tem, kaj naj počne punca, ki je pridna in ubogljiva. Ko ženske vstopajo na trg delovne sile, se jim pogosto zgodi ali prekarna situacija ali pa zaposlitev, pri kateri hitro pridejo očitki glede materinstva. Hkrati se od njih v večji meri pričakuje, da doma opravljajo neplačano delo, ki je v družbi povsem nevidno, in ko se upokojijo, pogosto živijo pod pragom revščine. Ob tem pa so še pogosteje doležne nasilja, ki ga težko artikulirajo. Sistem se prikazuje kot pravičen in demokratičen, vso odgovornost pa prelaga na posameznika in njegove izbire, čeprav objektivno še zdaleč ni tako. In tako je krivda za vse na strani posameznice. Kriva naj bi bila, ker ni dobila službe, ker nima redne plače in še zato, ker je bila preveč izzivalno oblečena.
Kako se boriti proti nasilju nad ženskami v družbah, kjer so različne oblike nasilja del vsakdana?
Verjamem, da vsak glas vsake ženske, ki se je odločila z nami deliti izkušnjo, odpira prostor za potencialne družbene spremembe. Vsak glas namreč opozori na prostor, v katerem se odvija nasilje, izrisuje konkretno situacijo in tako omogoča vstop v določeno polje boja. Sama kampanjo #jaztudi dojemam kot kontinuiran vstop v prizadevanja za pravičnejšo družbo. Vsak posamezen glas je zelo pomemben, saj nas usmerja v dodatno, še neznano bojišče. Zgodbe osebam dajejo občutek, da niso same, in pogum, da se uprejo in poiščejo pomoč. Na spletni strani poleg anonimnega zbiranja in objavljanja zgodb nudimo informacije in napotke za pomoč žrtvam spolnega nasilja. Ko bomo pridobili dovolj zgodb, pa bo treba stopiti v reševanje na različnih ravneh, od katerih je ena zagotovo zakonodajna, potem je tu še raven ozaveščanja. Ljudi bo treba senzibilizirati, da ne bomo več poslušali zgodb o tem, kako so različni pomembni drugi ob izpovedih nasilja zgolj zamahnili z roko. Akcija #jaztudi hkrati dokazuje, da nas vsak glas lahko zdrami. Ključno pa je govoriti s perspektive podrejenih ljudi. Treba je opozoriti, da so med zgodbami, ki jih dobivamo, tudi izkušnje moških in transspolnih oseb. To so glasovi, ki so pomembni za razumevanje družbe in hkrati glasovi, ki morajo biti sestavni del boja za enakopravnost.
Darja Zaviršek je v nedavnem pogovoru za Mladino dejala, da se številne ženske počutijo varne v tradicionalni ženskosti. Feminizem, je nadaljevala, jih ogroža, saj jih poziva, da se postavijo na svoje noge in postanejo avtonomne. Kako je to mogoče doseči v času, ko avtonomijo izgubljajo družbene institucije, kot so univerze, mediji in sindikati?
Tu sta pomembni odpiranje prostora za izjavljanje in ozaveščanje, ki se morata vršiti ne samo v okviru akcij, kot je #jaztudi, ampak tudi v šolah in drugih izobraževalnih ustanovah. Je pa seveda pomembno tudi širše razumevanje razmer. Ne smemo govoriti o feminizmu kot o nekem ozkem boju, kot na primer zgolj za kvote v politiki ali za več žensk na vodstvenih funkcijah v podjetjih. Če ženska zato, ker ima otroke ali pa jih hoče imeti, ne bo dobila službe, širše gledano ne spremenimo prav ničesar. Feminizem je treba razumeti kot del širšega gibanja za družbeno emancipacijo. To pomeni, da ko se postaviš zase v kontekstu določenega feminističnega vprašanja oziroma izstopa iz določene tradicionalne vloge, je to kontekst boja za enakopravnejši svet na splošno. In to se mi zdi najpomembnejše, saj nas postavi korak stran od tega, da vidimo feminizem kot nek partikularni boj in izolirano zahtevo. To ni gibanje, ki izključuje moške ali kogarkoli drugega, ampak mora biti gibanje za splošno družbeno spremembo na bolje.
