Tiskane izdaje
Ljubljana – Jamski napredneži, ki so nekje v Argentini skozi izdolbene kosti pihali barvo na svoje roke, da so na stenah jam nastajale silhuete dlani, si niti v sanjah ne bi mislili, da so začetniki nečesa velikega. Da so izumili tehniko, ki bo živela še 13 tisoč let po tem, ko njih ne bo več. Ne le živela, ampak oživljala urbane habitate po vsem svetu.
Odkar smo stopili iz jam, človekova potreba po likovnem izražanju ostaja enako močna. In sicer ne zgolj v institucionalnem kontekstu, pač pa tudi zunaj njega. Na javnem prostoru, kjer je dostopnost do potencialne publike mnogo večja in kjer je svoboda umetniškega izražanja, tako se zdi, brezmejna.
Pustimo ob strani prvobitno funkcijo grafitov, s katerimi so tolpe v urbanih središčih označevale svoj teritorij (praksa, ki v ZDA sega tja v šestdeseta leta), pri čemer je bil tisti, ki ni dobro razbral sporočila, lahko ob življenje. Golo »taganje« (podpisovanje), kjer sta ključna obrtno znanje in razvijanje značilne tipografije, s katero je zapisano ime umetnika ali njegovega crewja, se je razvilo v pravo ulično umetnost – street art, ki velikokrat izhaja iz dane podlage, ki jo likovno nadgradijo in ustvarijo duhovit komentar.
Z razvijanjem scene in popularizacijo grafitov se na račun estetike vedno bolj izgublja njihova funkcionalna vloga. V zadnjih desetletjih so se na vidnih mestnih površinah pojavile prave umetniške slikarije – murali, ki so mesto spremenile v galerijo na prostem. Seveda ne moremo zapisati, da je vsa grafitarska umetnost larpurlartistična. Še vedno na kakšnem zidu lahko preberemo luciden, piker zapis na račun sistema in aktualnega družbenopolitičnega dogajanja (npr. Pred EUR sem bil SIT).
Kakšen manj domiseln in neposreden zapis se znajde tudi na katerem od kulturnih spomenikov ali ravnokar prebeljenem pročelju v strogem centru. Čeprav povprečen meščan v vandalu s kapuco in šklopotajočim nahrbtnikom nemudoma prepozna pripadnika subkulture grafitarjev, pa se pri tovrstnem etiketiranju ne gre prenagliti. Kot smo namreč izvedeli iz njihovih vrst, grafitarje veže ponotranjen etični kodeks. »S tem, ko javno površino vzameš za svoje platno, prevzameš tudi odgovornost do sporočila, ki ga pošiljaš javnosti, in do svoje umetniške integritete,« je povedal eden od sogovornikov. »S tistim, ki piše po spomenikih, je nekaj narobe. To je objestnost. Enako kot praskanje avtov s ključem,« je dodal drugi, ki je želel ostati neimenovan.
Večina grafitarjev je namreč »anonimna po potrebi«, kot se je izrazil Miha Artnak iz Zek Crew. Scena je majhna – v Ljubljani jih je po nekaterih ocenah od 10 do 15 – združujejo pa se v tako imenovane crewje (teh je v Sloveniji okoli pet), ekipe, nekakšne bratovščine, ki temeljijo na enakih estetskih in etičnih načelih ter na zaupanju. Gre za kolektivno prevzemanje odgovornosti za dejanja, čeprav jih povzroči le en posameznik, pa tudi sporočilo ima večji domet, če ga širi več ljudi.
Nekdaj vsebina,
Pravzaprav nova generacija grafitarjev, ki v večini prihaja iz vrst (tudi nagrajenih) oblikovalcev, manj likovnih umetnikov, kot se je dogajalo recimo v osemdesetih, v večini niti ne čuti potrebe po zidnih družbenih komentarjih. Čeprav na neki način predstavljajo glas ulice, redko reagirajo. »V izobilju kvazikritičnih izjav se ti zdi neumno ponavljati splošno sprejete parole. Lahko bi napisal Jebite se, kapitalisti, ampak kaj bi s tem novega povedal?« se samoreflektira Artnak. Družbena kritičnost, izražena s sprejem, tako bolj ali manj (p)ostaja domena vstajnikov, posameznih iniciativ in anarhistov.
Ulična umetnost je v zadnjem desetletju doživela precej sprememb. Mirno lahko zapišemo, da so nekdaj grafitarje preganjali, danes jih naročajo. Leta 2004 so grafitarji porisali notranje zidove Mednarodnega grafičnega in likovnega centra (MGLC) in tako uradno postali institucionalni umetniki. Likovni kritiki so premlevali o paradoksu podzemne kulture, ki z institucionalizacijo izgublja svojo neodvisnost, subverzivni naboj in s tem kredibilnost. Potem so začela prihajati naročila iz podjetij in oglaševalskih agencij, ki z grafitarsko estetiko agresivno targira mlade potrošnike.
Komercializacija je zmedla tudi grafitarje. Ali sem grafitar ali slikopleskar po naročilu, so se spraševali nekateri. Drugi so ponudbe unovčili v svojo korist. Izhajali so s samopromocijskega vidika, ki je lasten grafitarjem – saj vendar ves čas pišejo svoje ime po mestu in iz sebe ustvarjajo blagovno znamko. Dokler se agencije ne vtikajo v vsebinsko plat naročila in lahko grafitar ostane zvest svojemu stilu in zgodbi, brendira svoje ime, v oglaševalskih kampanjah ne vidijo nič spornega. To jim celo brani, da bi recimo svojim naročnikom posvetili tako, da bi čez celo steno narisali recimo penis. »Le zakaj, saj ga tudi sicer ne bi,« pravi Zuias iz šiškarskega 1107 Klana, ki svojo obrt na ta način s pridom izkorišča. »Zasačili« smo ga ravno med grafitiranjem sto kvadratnih metrov velike stene v Mariboru – za akcijo Pristopa Moč Besed, v sklopu kampanje Itak.
Legalizacija grafitov
Primerne fasade, »oprane« s kulturnovarstvenim soglasjem, pa mesto ne dodeli le za denar, temveč tudi za bolj plemenite kulturne projekte, kot je izmenjava rezidenčnih umetnikov. Pročelja občinskih zgradb v Šiški (obraz mladega dekleta, ki bledi) in na Viču (golob in medved) tako oživljajo umetnine tujih grafitarjev.
Grafiti so se iz zapuščenih industrijskih hangarjev na mestnem obrobju preselili na elitne lokacije v središču. Zdaj res »krasijo« mesto. Pred leti je županu Zoranu Jankoviću z grafitarji uspelo doseči celo kompromis. V zameno, da pustijo njegov center pri miru, je »legaliziral« nekaj površin v mestni lasti, kjer lahko nemoteno ustvarjajo. Tako imenovane halls of fame so vadbišča na prostem, kjer grafitarji v miru razvijajo risarske veščine. Teh prostorov je trinajst, prevladujejo podhodi, pa tudi stavbe na Metelkovi, v Rogu, zidovi v Trnovem, pri strelišču na Rudniku in na Dolgem mostu.
Odkar je nastopila legalizacija, je vidno popustil revolt. Grafitarji živijo v simbiozi z mestom, ki jim je naklonjeno. To pa ne pomeni, da so postali poslušni meščani. »Ilegalni del bo vedno obstajal. Vedno se bo našel nekdo, ki bo pokazal sistemu sredinec in bo porisal vagon vlaka,« pravi Rex (Zek Crew). Vlaki in vsa železniška postaja namreč veljajo za prvovrstno uzurpacijo prostora, ki prinaša dodatne točke na sceni. Podpis na mobilni površini ima namreč še toliko večjo vrednost, saj je dobra premična reklama za grafitarjevo blagovno znamko.
Pravzaprav naša železniška postaja visoko kotira tudi med tujimi crewji. Tuji grafitarji so pri nas presenečeni nad količino grafitov in nad tem, da jih ne čistijo (predvsem iz finančnih razlogov). »Morda se celo premalo zavedamo, kaj imamo,« pravi Rex. V drugih evropskih prestolnicah namreč niso tako naklonjeni ulični umetnosti kot pri nas. »Na Švedskem imajo do grafitov ničelno toleranco in nimajo niti legalnih prostorov za risanje.« Zato tam toliko bolj cveti ilegalna scena.
Res pa je, da tak adrenalinski šport ne pritiče več uveljavljenim, starejšim grafitarskim gospodom, temveč je prej v domeni mlajših akterjev na sceni, ki se jim še ljubi na nočne zamaskirane pohode. Najbrž je tudi prav tako. Kam pa pridemo, če urbani risarji ne bi v sebi ohranili nekaj tiste kreativnosti in inovativnosti jamskega človeka.
