Hočejo Plečnikov stadion, ne Pečečnikovega

Damjan Prelovšek, civilne iniciative in SAZU kritično spregovorili o Pečečnikovem načrtu za prenovo stadiona.

Objavljeno
09. november 2012 17.53
Slovenija, Ljubljana, 23.03.2012 - Ljubljanski centralni stadion. Foto: Leon VIDIC/DELO
Janez Petkovšek, Delo
Janez Petkovšek, Delo
Ljubljana – »Prepričan sem, da je Zavod za varstvo kulturne dediščine le pogrebni zavod za spomenike in da ne bo nobene škode, če ga ukinemo. Oni le najemajo strokovnjake, da govore o stvareh, ki jih sploh ne poznajo.«

To je glavna misel, ki jo je na včerajšnji tiskovni konferenci na SAZU, namenjeni predstavitvi strokovnih dejstev in spomeniškovarstvenim nepravilnostim pri načrtovani »prenovi« Plečnikovega stadiona, izrekel poznavalec Plečnikovih del in nekdanji direktor direktorata za kulturno dediščino Damjan Prelovšek.

Prelovšek je opozoril, da je žalostno, da se Čehi zavzemajo za uvrstitev Plečnikove dediščine na Unescov seznam, Slovenija pa pri tem ne kaže nobene volje, da bi nanj uvrstila njegove najvidnejše stvaritve, ki jih je zapustil Ljubljani in drugod po državi. Ko je omenjal žalostno propadanje Plečnikovega stadiona za Bežigradom, pa je povedal, da so njegovi lastniki, ki jih zanima le zaslužek, doslej naredili vse, da bi stadion čim bolj propadel. Zatrdil je, da je bil ta še leta 2006 skoraj brezhiben, nato pa je sledil preizkušen recept. Podobno kot pri Bellevueju, Klavnicah ali Kolizeju, ki so jih namenoma prepustili pustošenju vandalov, brezdomcev oziroma vremenskim vplivom, je tudi na stadionu najprej izginila drenaža, zatem obrobe in žlebovi na glorieti, skozi odprtino v zidu pa so tja nemoteno prihajali tudi vandali.

Brezbrižna država

Takšen način uničevanja dediščine pa je bil po njegovem prepričanju možen le zato, ker se država in njeni organi niso držali zakonov oziroma so glavnemu lastniku podjetja Bežigrajski športni park (BŠP) Jocu Pečečniku dovoljevali vse, kar si je zamislil. Povedal je, da je za časa, ko je bil sam še direktor direktorata za kulturno dediščino pri nekdanjem ministrstvu za kulturo, Pečečnik svoje zamisli skušal uveljaviti z vključitvijo njegove hčerke arhitektke. Ker mu to ni uspelo, je sledilo uničevanje spomenika. Žal, je dejal Prelovšek, sta mu pri tem sekundirala tako MOL kot Mednarodni olimpijski komite – manjšinska lastnika družbe BŠP. Čeprav bi morali začeti prenovo najkasneje v dveh letih od ustanovitve, pa je mestni svet letos že petič podaljšal pogodbo, s čimer je preprečil, da bi ta družba »ugasnila«.

Med oktobrom 2008 in aprilom 2010 so na MOL potrjevali tudi občinski podrobni prostorski načrt za Plečnikov stadion. Ker je investitor hotel na 60.000 kvadratnih metrih površine, kolikor je velika površina državnega spomenika z najbližjo okolico, stlačiti 220.000 kvadratnih metrov nove pozidave, je bilo jasno, da to ni skladno s spomeniško zakonodajo. Kljub temu pa je takratna v. d. ravnateljica ZVKDS 1. junija Damjana Pečnik 2009 tak projekt potrdila, kasneje pa še dodatno omilila kulturnovarstvene pogoje.

Zid bi oviral gradbeno jamo

Svoje je, je dejal Prelovšek, dodal še Restavratorski center, ki je decembra 2009 ugotovil, da je Plečnikov zid okoli stadiona tako poškodovan, da bi v nekaj letih zagotovo propadel. Pravi vzrok za tako mnenje pa je po Prelovšku ta, da bi zid oviral gradbeno jamo, kakršno bi potreboval investitor. Še huje se mu zdi, da uničenje stadiona zagovarja tudi zdajšnja ravnateljica ZVKDS Jelka Pirkovič in da se tudi glavna inšpektorica Inšpektorata za kulturo in medije Tamar Javornik zavzema za čim prejšnjo izdajo gradbenega dovoljenja in ji je vseeno, če ta namerno ruši dele stadiona in je objekt tarča vandalov.

Piko na i pa predstavlja okoljevarstveno dovoljenje, ki ga je maja letos investitorju izdala Agencija RS za okolje. In to kljub temu, da so na nekdanjem ministrstvu ta okolje in prostor temu ves čas nasprotovali, češ da stadion ne bi prenesel tolikšne prometne obremenitve.

Na koncu je Prelovšek dejal, da bi lahko bil prenovljen stadion rekreativni stadion za šolarje in meščane, a se zaveda, da to ne občini ne Pečečniku ne bi prineslo nobenega zaslužka. Zanje je pomemben le kot gradbena parcela, ne kot spomenik, na kar kaže tudi Pečečnikova ideja, da bi glorieta postala restavracija.

Barbara Murovec, predstojnica Umetnostnozgodovinskega inštituta Franca Steleta ZRC SAZU, je dejala, da se pri Plečnikovem stadionu drugi najbogatejši Slovenec sploh ne bi pojavil, če bi stroka opravila svoje delo. Prav tako je prepričana, da bi Pečečniku že zdavnaj uspela namera uničenja stadiona, če mu ne bi tako odločno nasprotovale civilne iniciative (fondovci, Tržnice ne damo). Stroka in zlasti ZVKDS se namreč sploh ne oglašajo, ne ukrepajo po zakonu. Ministra Žigo Turka so sicer že opozorili, da bo ob vseh menjavah na direktoratih in zavodih moral nujno odstaviti tudi predstojnico ZVKDS Jelko Pirkovič, a ta, očitno kot vsa politika, ne želi prevzeti dela odgovornosti za tako stanje Plečnikovega stadiona. Ljudje, ki so na vodstvenih položajih v strokovnih institucijah, po njenem prepričanju bolj kot stroko razumejo govorico kapitala.

Prelovšek je še dodal, da kljub temu, da zaradi uničevanja Plečnikove dediščine ni izključena tožba pred Evropskim sodiščem, politika ne kaže volje po spremembah, še zlasti ne po odpravi unikatnega 31. člena zakona o varstvu kulturne dediščine, po katerem lahko podreš praktično katerikoli spomenik.

Kaj pa razlastitev?

Marinka Kurilič iz iniciative Tržnice ne damo je dejala, da je to, kar počnejo s kulturno dediščino pri nas, kriminal. Za Plečnikov stadion vidi rešitev v tem, da bi moral inšpektorat za kulturo in medije lastniku stadiona izdati odločbo, da mora v zelo kratkem času vzpostaviti prvotno stanje. Če tega ne bi naredil, pa bi ga morali razlastiti.