Tiskane izdaje
Ljubljana – Kako resni so nameni ljubljanske občine, da naredi red na področju zunanjega oglaševanja in bistveno omeji število oglaševalskih površin ter s tem prispeva k izboljšanju kakovosti javnega prostora? Glede na kršitve, ki jih občina sama dopušča tam, kjer bi že zdaj lahko ukrepala, so dvomi o iskrenosti njenih namenov upravičeni.
Prenos pristojnosti za nadzor nad objekti, ki ne potrebujejo gradbenega dovoljenja, z gradbenega inšpektorata na občinske bo zadnjim omogočil ukrepanje na zasebnih zemljiščih. Zdaj lahko občinski inšpektorji odredijo odstranitev nezahtevnih objektov le na občinskih zemljiščih, ne pa tudi na zasebnih. Toda v zadnjem dopisu, ki ga je ljubljanski župan poslal na ministrstvo za okolje in prostor, opozarjajo predvsem na prometno varnost, ki jo ogroža veliko število oglaševalskih objektov, postavljenih v nasprotju z veljavnimi prostorskimi akti: »Preveliko število in nepravilno postavljeni objekti za oglaševanje odvračajo pozornost voznikov od dogajanja na cesti, sama gostota prometa na območju glavnega mesta je tudi izjemno velika in oboje ogroža varnost prometnih udeležencev.«
Prometna (ne)varnost
Zanimivo, da na občini poudarjajo prav prometni vidik, saj bi na tem področju že lahko ukrepali. Zakon o cestah namreč določa, da nadzor na občinskih in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet, opravlja občinski inšpekcijski organ. Ta mora po določbah zakona ugotavljati tudi, ali so izpolnjeni pogoji za postavljanje objektov za obveščanje in oglaševanje ter ali je zagotovljeno polje preglednosti ceste skladno s predpisi. Tako zakon kot mestni odlok o cestah določata obcestni varovalni pas, v katerem je raba prostora omejena, posegi pa so dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste. Ta varovalni pas po določilih odloka v primeru glavne mestne ceste meri deset metrov, v primeru mestne oziroma lokalne ceste pa osem metrov.
Da večina oglaševalskih objektov, ki so bili postavljeni v okviru javno-zasebnega partnerstva med MOL in Europlakatom za postavitev sistema Bicikelj, glede na ta določila stoji preblizu cestišča, smo že pisali. Enako velja za male vitrine, postavljene po občinski pogodbi z Europlakatom za nadstrešnice LPP. Te na nekaterih štiripasovnih vpadnicah, na primer na Šmartinski cesti, stojijo kar na ozki zelenici med voznima pasovoma. Na občini o tem pravijo, da »imajo potrebna dovoljenja in so nameščene že deset let, torej od začetka projekta«.
Podobno je z večino objektov drugih oglaševalcev, ki stojijo ob ljubljanskih cestah. Razlika je le v tem, da je občina za objekte Europlakata sama izdala dovoljenja (in pogosto so preblizu cestišča ali križišča vrisani že v občinskem prostorskem načrtu), medtem ko so bili objekti drugih oglaševalcev z nekaterimi izjemami postavljeni na črno. In da bi občina od zasebnega partnerja lahko zahtevala, da jih postavi tako, da ne bodo ogrožali varnosti udeležencev v prometu in odvračali njihove pozornosti od dogajanja na cesti. Pa tega ne stori.
Oglaševanje na stavbi urbanistov
Koliko občina sama upošteva predpise, med drugim kaže stavba na Poljanski cesti, kjer ima sedež oddelek za urejanje prostora. Čeprav v OPN tam ni predvideno oglasno mesto, so občinarji na lastni stavbi dovolili namestitev veleplakata. In to prav na hiši, v kateri delajo odgovorni za prostorsko urejanje glavnega mesta. Tudi na prenovljeni Slovenski cesti je občina dovolila namestitev dodatnih oglaševalskih vitrin, del jih je po njenih pojasnilih »v sklopu drevoreda«. Prav tako naj bi jih bilo nekaj na prenovljeni Cankarjevi cesti. Še en primer, ki kaže dvojni odnos občine do oglaševanja, je lanska namestitev velikega Telekomovega dvostranskega digitalnega zaslona na obelisk Gospodarskega razstavišča, podjetja v večinski občinski lasti, ki je, ker gre za javni spomenik, močno razburila tudi strokovno javnost.
Na odgovornost lokalnih skupnosti je v javnem pozivu najvišjim predstavnikom države za omejitev in regulacijo zunanjega oglaševanja pred meseci opozorilo Društvo arhitektov Ljubljana. Med drugim so zapisali, da nekatere občine pomanjkanje sredstev iz drugih virov nadomeščajo z intenzivnim trženjem oglasnih mest v javnem prostoru. Kot sporno so navedli tudi oglaševanje na LPP: »Najbolj simptomatičen primer so z reklamami v celoti, tudi čez stekla, prelepljeni ljubljanski mestni avtobusi, kar je močno poslabšalo kakovost javnega prevoza.«
Na občini na naša vprašanja, kaj sledi, če bodo, kot so želeli, še letos mestni inšpektorji res dobili dodatna pooblastila pri odstranjevanju oglaševalskih objektov, niso odgovorili. Zapisali so le, da bodo »podrobne ukrepe sprejeli, ko bo znana končna sprememba zakona«.
