Tiskane izdaje
Ljubljana – Lani je bilo v celoletne programe Pionirskega doma vključenih 1200 otrok, več kot polovica v kulturno-umetniške programe; tudi letos kaže, da bo vpis dober. V novem šolskem letu glasbeno dejavnost dopolnjujejo z violino, vpeljujejo še cirkuško dejavnost in animirani film.
V Pionirskem domu, centru za kulturo mladih, se bo šolsko leto začelo 12. septembra, saj starši prvi šolski teden potrebujejo za seznanjanje z obveznostmi in dejavnostmi v šoli, nato pa se lahko v miru odločijo še za dodatne programe, pravi direktorica Vika Potočnik. V sredo, 7. septembra, pa pripravljajo druženje in predstavitve programov na Pionirskem festivalu, ki bo ob slabem vremenu v Festivalni dvorani.
»Ob koncu leta z veseljem opazujemo zadovoljne otroke in njihove starše. Otroci ne pridobijo samo veščin in znanj, temveč tudi nove prijatelje. Pomagamo jim razviti vse njihove tipalke in čute, pa naj gre za estetske ali za socialne veščine. Predvsem pa si tako krepijo samozavest. Hkrati jih pripravljamo, da bodo znali ceniti vrhunska in amaterska umetniška dela, ker spoznajo, koliko dela je potrebnega, da nastane slika, kipec, gib. Starši k nam velikokrat pridejo tudi po nasvet, kam vključiti otroka. Tako Pionirski dom postaja tudi pomembna usmerjevalna institucija,« pravi Potočnikova.
Začenja se več let obljubljena prenova Art centra na Komenskega 9, kjer deluje tudi Hiša otrok in umetnosti. Kako ste se nanjo pripravili?
Dolgo smo čakali na uporabno dovoljenje, saj je postopek, če gre v obnovo tako občutljiva in izjemna stavba, v kateri je nekoč domovala Pionirska knjižnica, še bolj zapleten. Prostore prenavlja podjetje Demo plus, ki ga je izbrala občina. Konservatorji že bedijo nad bogastvom te stavbe, od jedkanih stekel, izredno zanimivih ročno izdelanih kljuk, do parketa. Zelo optimistična sem, da bomo prihodnje šolsko leto že v prenovljenih prostorih. V tem času bodo programi potekali na novi lokaciji, na Miklošičevi, zraven Kinoteke, kjer smo zasedli eno nadstropje. Tam je že vse pripravljeno, da se bo pouk začel. Investicijo, ki bo skupaj z opremo vredna približno 2,4 milijona evrov, bo v celoti plačala občina. Gre za popolno prenovo, zgradba je preživela potres, načel jo je čas. Želimo si, da bi bila notranja oprema čim bolj večnamenska, da bi prostor lahko namenili različnim dejavnostim, ker imamo na Vilharjevi precejšnjo prostorsko stisko in se bo kakšen program moral preseliti v Art center. Poudarek pa bo na likovni ustvarjalnosti, grafiki, slikarstvu, kiparstvu, za otroke in odrasle. Tu je tudi Hiša otrok in umetnosti s svojo bogato ponudbo lutkarstva in gledališča.
Večkrat poudarjate, da je vaš cilj tudi širjenje inovativnih likovnih praks v šolski kurikul. Ali se kaj premika na tem področju?
Sprejet je bil program izobraževanja za kulturo v šolskem kurikulu, mi pa žal nismo bili povabljeni k sodelovanju. Upam, da bomo prepričali ministrstvo za izobraževanje in zavod za šolstvo, da znanje in izkušnje naših pedagogov vključijo tudi v te strokovne debate. Šli pa smo na svojo pot: v ljubljanski regiji vključujemo v izobraževalne programe pedagoge v kulturno-gledališki dejavnosti, lani se je po štirih letih snovanja zgodil Likfest, ki je vključeval izobraževanje likovnih pedagogov in mentorjev v vrtcih, predvsem z grafičnimi tehnikami. Letos bo ta dejavnost potekala na Vilharjevi.
Radi poveste, da v Pionirskem domu ne ustvarjate samo umetnikov, temveč tudi ljubitelje umetnosti. Kako bi ocenili sodelovanje šol ter kulturnih in drugih institucij pri tem?
Četudi otrok ne bo profesionalni igralec na velikem gledališkem odru, je pomembno, da pridobi izkušnjo in razvije ljubezen do ljubiteljske in vrhunske kulture. Tako postane njen spremljevalec, ne samo, ker ima v učnem programu predpisan ogled ene predstave, ampak ker to postane njegov način življenja. Zelo sem vesela, da otroci za seboj potegnejo tudi starše, ki pridejo pogledat, kako otrok raste, in skupaj obiščejo kakšno kulturno prireditev. Pri tem pa znajo uživati in s tem graditi drugačne medosebne odnose, saj je kultura za to dober temelj.
Opazili ste, da izdelki, ki nastajajo, še posebno na filmskem festivalu in literarnem natečaju, izražajo stiske mladih, ki z ustvarjanjem nekaj sporočajo. Kako jim pomagati?
Pri filmskem festivalu dobivamo filme iz celotne Slovenije. Mladi posnamejo, kako vidijo in čutijo današnji dan. In to so velikokrat pretresljive zgodbe. Ministrstvo za kulturo bo program filmske vzgoje sprejelo kot nacionalni program. Tu imamo izjemne pedagoge. Spodbudili bi radi učitelje in socialne psihologe, da bi te filme vzeli kot iztočnico za pogovore z mladimi in reševanje njihovih stisk. Opažamo, da so šole velikokrat imune za stiske, s katerimi se srečujejo otroci. Pri nas, kjer so skupine majhne in imamo individualni pristop, spoznavamo, da so velikokrat pod hudim pritiskom. Poskušamo ga reševati. Staršem pomagamo in svetujemo, kako ravnati, ko se pojavi huda agresija, ko se otrok zapre vase, ne najde stika v svojem socialnem okolju. Posledica tega je, da se spirala neuspeha v šoli z leti povečuje. Tu pa otrok pridobi pozitivno izkušnjo, ki se pokaže tudi pri izboljšanju šolskega uspeha.
Kako kaže z denacionalizacijo Baragovega semenišča oziroma akademskega kolegija, v katerem skupaj s Slovenskim mladinskim gledališčem in študentskim domom deluje tudi Pionirski dom in ki ga nazaj zahteva ljubljanska nadškofija?
Na ministrstvu za kulturo se morajo odločiti, kakšen bo postopek. Po moji oceni je dovolj argumentov, da tega objekta ni mogoče vrniti v naravi. Imamo dokazila, da je celo upravičenost do vračanja dvomljiva. O tem smo se pogovarjali z več kulturnimi ministricami in ministri. Zgradbo je težko vzdrževati. Je energetsko potratna in svoj del tega stroška mora Pionirski dom plačevati iz lastnih sredstev. Nastajajo poškodbe, na srečo vedno med počitnicami, ko ni otrok. Pred leti nam je na začetku julija počila cev in nam po navpičnici zalila tri nadstropja. Letos pa se nam je julijsko soboto v upravnih prostorih porušil strop. K sreči takrat v njih ni bilo nikogar. Strah nas je in ponovno bomo naročili preventivni pregled. Že zaradi varnosti otrok bi bilo dobro, da se ministrstvo čim prej odloči, da bomo vedeli, kdo je dolžan skrbeti, da prekrasno Plečnikovo zgradbo ohranimo in razmišljamo, kako ta prostor kulturno urediti.
Glede na vašo dolgoletno politično kariero imam na jeziku še eno vprašanje – ali pogrešate politiko?
Ne postavljam si tega vprašanja. Vsako delo do danes sem vzela na svoj način, kot trmasta, samosvoja, z vizijo. Ko sem prišla v Pionirski dom, so rekli, da je pred zatonom. Delala sem tudi napake, vendar danes z veseljem lahko pogledam na ustvarjalno klimo. Včasih pa se sprašujem, kako bi reševala kakšen politični problem. Pa tudi, zakaj Slovenija ne izkoristi priložnosti in se pokaže kot inovativna dežela, ki zna s svojimi zgodovinskimi izkušnjami poiskati rešitve kot mediator, pa naj gre za balkanska vprašanja ali tista o prihodnosti Evrope. Zalotim se, da bi kar vstopila, pa si rečem, da je morda bilo dovolj. Če pa me boste vprašali, ali podpiram zakonske spremembe o prepovedi fizičnega kaznovanja otrok, bom pritrdila. K temu me je spodbudil pokojni dr. Pavel Kornhauser, ki je bil pobudnik te zakonske ureditve. Vendar ni dovolj samo zapis v zakonu, treba je spremeniti kulturo v odnosu do otrok.
Kaj pa, ko slišimo, da otroci starše ovadijo, ko jih na primer malo po riti?
To so samo skrajnosti. Spomnim se, ko je učiteljevo šestilo letelo mimo glave učenca ali pa ko so nas zaradi neznanja tolkli po členkih. Videla sem pretepenega otroka, pastirja pri veliki kmetiji, ki ga je moj oče, ki je bil učitelj, skrival, ker je bil obnemogel. Nasilja za zidovi je veliko, vendar je zdaj drugačno. Poleg fizičnega je treba začeti govoriti o prepoznavanju psihičnega nasilja, ki je včasih veliko hujše, in tudi s tem se srečujemo v Pionirskem domu.
