Iz mesta se izrinja vsakogar, ki ne troši

Sandi Abram: Skrb vzbuja misel, da bi tako ponotranjili instrumente oblasti, da v mestu ne bomo več puščali stopinj.

Objavljeno
23. februar 2018 18.37
Antropolog Sandija Abram. V Ljubljani 14.2.2018[Sandi Abram.antropolog.urbanakultura]
Mojca Zabukovec
Mojca Zabukovec

Ljubljana - Potrebno je kritično branje mesta, meni kulturni antropolog Sandi Abram. »Upravljanje mesta, kot ga poznamo danes, prinaša številne ukrepe, ki ne dišijo vsem, toda hkrati zadovoljujejo 'dober meščanski okus', ki se poskuša identificirati s podeželsko idilo, v kateri je mirno, sterilno, ni grafitov in brezdomcev, skratka protiurbano.«

Soustanovitelj Inštituta za urbane kulture trenutno sodeluje v evropskem raziskovalnem projektu Sensotra, v katerem primerjajo čutne izkušnje mest, kot jih imajo njihovi prebivalci. Abram opozarja na izrinjanje iz mest tistih, ki ne trošijo, na nadzor in discipliniranje vsakdanjega življenja, medtem ko sodobno mesto opisuje kot tematski park. V zadnji številki Časopisa za kritiko znanosti je na primeru Tovarne Rog premišljeval o pomenu samoniklih prostorov.

Stanje glede avtonomnih con je danes tako: pravnomočna sodba o izpraznitvi prostorov Sokolskega doma, v Tovarni Rog bodo odločitve sodišča znane predvidoma letos, v zadnjih dveh letih sta bila na udaru koprski Inde in izolski Argo. Kaj se dogaja?

Ne smemo pozabiti tudi Cmaka v Cerknem in Metelkove s poskusom hitropotezne prodaje hostla Celica. Kar se dogaja, je vrh ledene gore, ko gre za razprodajo skupne lastnine. Prodajajo se še zadnji koščki, ki so bili družbena last in so mnogim pomenili otoke upora v morju kapitalizma. Kot posledica novega vala investicij, novih tokov kapitala so se na udaru ponovno znašle nepremičnine oziroma prostori, ki se še niso dokončno podredili logiki profita. Poglejte, kaj vas pričaka na drugi strani občinskega glasila - mali oglasi za nepremičnine v lasti MOL. Praznjenje teh prostorov je treba razumeti tudi kot poskuse oblasti po nevtralizaciji politično nepokornih. Gre za simbolni in fizični napad na realnosti, v katerih ljudje delujejo po drugačnih načelih, izumljajo nove načine delovanja in organiziranja.

V pogovoru za Večer je Zana Fabjan Blažič iz Roga pred časom poudarila, da se je zdaj pritisk na uporabnike preusmeril na psihološko in finančno raven.

Fizično se je bagru še mogoče upreti, bagru oblastnih struktur, ki finančno spodjedajo in psihološko zatirajo nepokorne, pa bolj težko. In pri tem je zelo jasen prijem, ki se ga poslužuje oblast: če v primeru Roga spodleti evikcija, je treba ljudi finančno izčrpati. Tu so tudi mehanizmi, ki delujejo na drugih ravneh, kot je osebno targetiranje in s tem namera k individualizaciji, razbijanju skupnih bojev. In to ni unikum samo v Sloveniji, ampak zelo jasna praksa tudi drugod po svetu.

Je to dogajanje mogoče povezati s siceršnjo lokalno politiko v mestu?

To je vprašanje, kaj se dogaja s sodobnim mestom in kako se komercializira javni prostor. Na splošno se javni prostor militarizira v sklopu uresničitve doktrine šoka s protiterorističnimi zakoni, ustvarja se moralno paniko, posledično pa nove gobavce v novi razredni geografiji. Iz centrov neoliberalnega mesta se izrinja vsakogar, ki ne troši, v smislu, kdor ne konzumira, naj nima pravice do mesta. Mesto tako postaja nakupovalno središče pod milim nebom, tematski park, kjer so zadovoljene potrebe meščanstva po visoki kulturi, prostem času, športnih aktivnostih. V samem centru sta zrasla drsališče in smučišče, poleti se pojavijo vodni tobogani. Ko imamo mestno središče zasnovano kot nakupovalni center, gre za tako imenovani 'window shopping', trošenje pogleda skozi trošenje mesta.

Kaj to pomeni na primeru Ljubljane?

To prinese izrinjanje nekaterih skupin ljudi, komercializacijo javnih površin in strateško olepševanje. Postavljajo se ograje in klopce za enega, pri tem da brezdomci nimajo kje spati, represivni organi, kot je redarstvo, dobivajo večja pooblastila. Zgovorno je tudi, da z vsakim prekopavanjem ulice vzniknejo nove tehnologije nadzora, nove kartice, nove kamere, še nadzornike na mestnem avtobusu spremljajo varnostniki. To je regulacija z namenom nadzora in discipliniranja vsakdanjega življenja v sodobnih mestih, ki pripada namenskemu potrošništvu, pripada elitam. Vznika z vsemi novimi tehnologijami in novimi prostori potrošnje, ki se čedalje bolj zajedajo v javni prostor. Tu mislim na ekspanzivnost vrtov gostinskih lokalov, novih površin za stojnice in zapiranje poljavnih prostorov, kot so arkade na Slovenski.

Komercializacija in gentrifikacija prostora sicer nista nenadna procesa, ampak postopna, širita se navzven iz strogega središča. Lep primer je Trubarjeva ulica, kjer vidimo, kako jo gentrifikacija zajeda v smeri proti Rogu; na začetku ulice skorajda ni grafitov, na novo je tlakovana, klopce so enosedne in hkrati se množijo oglasne površine. Ko je letos zapadel prvi sneg, smo se po Trubarjevi pešci in kolesarji komaj prebijali, medtem ko je bilo Petkovškovo nabrežje povsem očiščeno. V načrtih občine je še prenova Roga in Cukrarne, tam bomo priča vpisovanju novih vrednosti v prostor, znamčenju soseske in ustvarjanju podobe celotnega območja, ki bosta v službi kapitala. Posledica takšnih procesov je dvig cen nepremičnin, dobrine postanejo naenkrat dostopne samo izbrancem. V tem primeru sicer lokalna urbanistična politika sledi praksi iz tujine. V Barceloni so v četrti El Raval postavili center sodobnih umetnosti naravnost v središče migrantske skupnosti.

Na MOL so pred časom objavili video o Rogu, kot ga vidijo v prihodnosti. Kaj nam pove o načrtih lokalne oblasti?

Ta video je simptomatičen; poskušajo nam prodati ideološko ukano, po kateri naj bi s prenovo Roga in vzpostavitvijo Centra Rog odprli prostor, ki je trenutno hermetično zaprt za javnost. V njem je reprezentacija zdajšnjega Roga kot nečesa, kar je mrtvo, popolnoma prazno in propadajoče. To je sicer kontinuiteta oblasti že vrsto let, torej negacija vsega, kar v Rogu obstaja, živi in deluje. Ko govorimo o novem središču ustvarjalne Ljubljane, kot na občini opisujejo novi Rog, pozabljamo, da govorimo o specifično političnem in ideološkem terminu. To je diskurz ustvarjalnosti, ki je bil vpeljan po letu 2011 s politikami zategovanja pasu, z reformami v javnem sektorju in s tendenco po privatizaciji šolstva, zdravstva in kulture. In v luči tega je ustvarjalnost razumljena kot poblagovljena ustvarjalnost z dobičkonosnimi nameni. To je ustvarjalnost, do katere bodo imeli dostop zgolj privilegirani, in tudi tako lahko beremo video o Rogu. Na nabrežju Ljubljanice, zunaj renesančne podobe lepih in sterilnih prostorov v Rogu, vidimo v videu vse, ki tam nimajo kaj iskati. Vsi tisti, ki bodo izgubili prostor, pristanejo na ulici.

Kakšna bo prihodnost mesta, če bo ta smer obveljala?

Francoski filozof Henri Lefebvre pravi, da je v homogenih prostorih visoka raven družbene segregacije. O tem govorijo v svojem besedilu že Otroci socializma z verzom »Nihče več ne piše po stenah, mene je strah«. Politični antagonizmi se manifestirajo v javnem prostoru, spomnite se vseslovenskih vstaj. Skrb vzbuja misel, da bi tako ponotranjili nadzor in instrumente oblasti, da v mestu ne bomo več puščali nobenih stopinj. Naprezanje, da bi se to zgodilo, je očitno.

Ga je mogoče ustaviti? Kaj je alternativa?

Alternativa pomeni prepoznavati vse te segregacijske procese in procese, ki nevtralizirajo vsakršen politični konflikt, še posebej v javnem prostoru. Treba je prepoznavati procese, ki delajo naše življenje še bolj mizerno in odtegujejo še tisto malo, kar nam ostane kot skupnosti. Hkrati se je treba postaviti po robu vsem izključevalnim praksam, in to se lahko zgodi z organiziranjem in povezovanjem ljudi. Avtonomni prostori imajo pri tem ključno vlogo z izumljanjem novih načinov razmišljanja, organiziranja, delovanja, hkrati so valilnica drugačnih odnosov.

Kako razumete dogajanje okoli hostla Celica, od poskusa MOL, da ga proda, do danes?

Kar se je zgodilo v zadnjih dveh mesecih, je še en izraz v dolgem nizu politično-ekonomske strategije lokalne oblasti pri preurejanju mesta. Odziv skupnosti na poskus prodaje Celice je bil mnogo širši in ni razlikoval med načinom upravljanja pod taktirko kapitala ali MOL, znova so se namreč na ulici pojavili slogani kot 'Ljubljana ni podjetje' in 'Ljubljana ni naprodaj'. In povsem so bili preslišani pozivi k vrnitvi Celice avtonomni Metelkovi. Kaj se bo dogajalo s Celico, verjetno ve samo en človek, bojim pa se, da je eden od možnih scenarijev elitizacija in parazitiranje na imenu lokacije, podobno kot se dogaja v Rogu. Ne bi me presenetila nadgradnja prejšnje komercialne vsebine v obliki elitiziranega hostla v formatu nekakšnega butičnega art hotela z imenom Metelkova.