Tiskane izdaje
Ljubljana - V prostorih, v katerih so se izbrisani organizirali, se tudi letos spominjajo in opominjajo na najbolj množične kršitve človekovih pravic, ko so iz registra stalnih prebivalcev novonastale Slovenije izbrisali več kot 25.000 državljanov nekdanje skupne države.
Sklepno dejanje letošnjega tedna izbrisanih bo danes zvečer v socialnem centru Rog, ko bo diskusija o boju izbrisanih ljudi za priznanje in popravo krivic. Tam bo tudi Aleksandra Todorović Novak, hči pokojnega prvoborca izbrisanih Aleksandra Todorovića. »Izbris tone v pozabo, toda tega ne smemo dopustiti,« danes, šestindvajset let po njem, razmišlja 24-letna članica društva izbrisanih. Tudi zato, kot pravi, še naprej organizirajo vsakoletne tedne izbrisanih in tudi zato deluje društvo. Čeprav je v vseh teh letih boja kar nekaj energije pošlo, pa so ljudje, ki so pripravljeni vztrajati še naprej. »Sprejeli smo, da bo izbris za vedno z nami, zato se bomo za vedno borili. Morda počasneje kot v preteklosti, a ne bomo odnehali.«
25.671
Šestindvajset let po zločinskem dejanju, ki se je zgodilo na temelju centralnega internega navodila ministrstva za notranje zadeve pod vodstvom Igorja Bavčarja in državnega sekretarja Slavka Debelaka, krivice niso popravljene, opozarja Aleksandra Todorović Novak. »Še vedno je veliko ljudi, ki nimajo urejenega statusa ali so ostali brez odškodnine. Mirjana je izgubila stanovanje, Marko, ki je bil po izbrisu prisiljen oditi v Beograd, si želi nazaj, a ne more, sama ne morem dobiti pokojnine po očetu, ker je imel premalo delovne dobe, toda imel bi je dovolj, če ne bi bil izbrisan,« našteva zgodbe izbrisanih odraslih in otrok ter otrok izbrisanih. S tem ko so 25.671 ljudem, med katerimi je bila petina otrok, leta 1992 arbitrarno odvzeli status stalnega prebivalca, so namreč izgubili tudi ekonomske in socialne pravice.
Toda Miro Cerar, ki je v letih 1991 in 1992 sodeloval pri pisanju ustave, danes je predsednik vlade, je leta 2004 v pogovoru za Mag navrgel, da je bila »naša država po osamosvojitvi zelo velikodušna pri možnostih, ki jih je dala za pridobitev državljanstva in stalnega prebivališča vsem državljanom nekdanjih republik. Določeno število preprostih ljudi o tem pač ni vedelo nič oziroma so mislili, da je njihov status urejen ... Če gledamo s človeške plati, je razumljivo, da je večina državljanov do tega kritična, saj so mnogi od izbrisanih špekulirali in bili nenaklonjeni osamosvojitvi«. Aleksandro Todorović Novak je izbris njenega očeta zaznamoval za vedno. Zaznamovano je tudi življenje vseh drugih izbrisanih.
»Izbris je ljudi prizadel, marsikoga je še vedno sram, zato se morda poskušajo od vsega tega umakniti ali vsaj poskušajo malo pozabiti,« govori o tem, kako se ljudje različno spopadajo z bolečino. »Gnusno je, kar so naredili, in nisem ponosna, da tu živim in da se moram s tem še vedno ukvarjati, toda sem sem bila dana, in tega dejstva ne morem spremeniti, lahko pa nadaljujem očetov boj,« govori v solzah, a hkrati z žarom v očeh.
Pravica vedeti
Čeprav na notranjem ministrstvu lani niso privolili v poziv društva izbrisanih za sestanek, ker da po uveljavitvi zakona o povračilu škode izbrisanim ni več nerešenih vprašanj, jih bodo za to znova zaprosili. Načrtujejo pripravo brošure in kratkega programa, ki bi ga radi vpisali v šolske kurikulume. To je bila tudi želja pokojnega Aleksandra Todorovića - da se ne bi nikoli več ponovilo.
»Ljudje imajo pravico vedeti, in če nas v gimnaziji učijo o tem, kaj se je dogajalo na Poljskem, ali pa o tem, kako je razpadla Jugoslavija, potem se lahko učimo tudi o izbrisu, saj je to vendarle del naše države,« razmišlja Acova hči, kot so klicali prvoborca izbrisanih. »Tudi zaradi vsega, kar se danes dogaja, se mi zdi pomembno opozarjati na izbris in ohranjati spomin,« pravi Aleksandra Todorović Novak. »Želimo, da ljudje sprejmejo izbrisane kot skupino ljudi, ki so jim bile storjene hude krivice, tudi zato, ker je takih skupin vedno več.« Glede na vse to je sicer ne preseneča več, da se tisti, ki so izbris izvedli, niso opravičili in da zanj ni nihče odgovarjal.
