»Stanovanja je treba uporabiti, ne z njimi služiti«

Ljubljana – V nemškem stanovanjskem sindikatu Mietshäuser Syndikat ljudem pomagajo priti do stanovanja brez najemanja dragih bančnih kreditov. Robert Burghardt in Enrico Schönberg sta na obisku v Ljubljani predstavila, kako delujejo v Berlinu.

Mrežo stanovanjskih projektov in iniciativ so ustanovili leta 1989 v Freiburgu z namenom zagotoviti human bivanjski prostor in streho nad glavo za vse. Syndikat od takrat nudi podporo samoorganiziranim stanovanjskim projektom, ki jih zanima njihov model, investira v projekte, da lahko ti delujejo zunaj okvira nepremičninskega trga, in hkrati z znanjem pomaga na področju financiranja. Njegovo mrežo trenutno sestavlja 115 stanovanjskih projektov in 22 iniciativ, vsak od njih je avtonomen, in je lastnik nepremičnine ter ima status družbe z omejeno odgovornostjo.

Zakaj Syndikat, denimo, ne deluje po modelu stanovanjske zadruge?

Enrico Schönberg: Najprej so se vprašali, kakšnim načelom bodo sledili, in potem so glede na to iskali najbolj primerno obliko. Izbrali so kombinacijo stanovanjskega združenja in družbe z omejeno odgovornostjo. Marsikdo d. o. o. povezuje z nekimi investitorskimi zadevami, toda bolj pomembno vprašanje je, na kakšen način in s kakšnim ciljem se neka pravna oblika uporabi. Rekel bi, da je Syndikat primer njene dobre in hkrati tudi subverzivne rabe. Pomembno je, kakšnim načelom se sledi, ker so vse ostalo zgolj forme, preko katerih se uresničujejo zastavljeni cilji.

Robert Burghardt: To je povezano tudi z zgodovino sindikata, ki izhaja iz ideje skvoterstva. Skvoterstvo v Nemčiji je bilo povezano z avtonomnimi levičarskimi gibanji in njegova osnovna ideja so avtonomni politični prostori. In to se odraža tudi v delovanju Syndikata, ki tako združuje različne projekte, toda vsak od njih je avtonomen.

Kako ohranjate avtonomijo?

Robert Burghardt: Avtonomija je že v sami strukturi. Nihče od zunaj ne more odločati, kako bo, denimo, neka skupina ali iniciativa renovirala hišo. Mreža ima seveda interes, da se nek projekt splača v smislu, da ne bankrotira, toda zagovarjamo, da ljudje, ki živijo v neki hiši, najbolje vejo, kaj je zanje najbolje. Imajo interes, da se hišo vzdržuje in da je najemnina ugodna. Zato je naša zahteva: hiše njihovim stanovalcem. Čeprav je morda čutiti pridih lastništva, ne gre za to. Po našem modelu prostora namreč ni mogoče tržiti in nič ni pridobitnega.

Na nekaj stavbah v berlinskem okrožju Kreuzberg je bilo pred časom opaziti protestne slogane, ki so opozarjali na oderuške najemnine, zaradi katerih so se prebivalci prisiljeni izseljevati. Kaj se dogaja?

Enrico Schönberg: Intenzivne spremembe se dogajajo zadnjih pet ali šest let, ko v mesto priteka kapital in je mestni prostor postal naložba za ustvarjanje profita. Hkrati so današnje razmere odraz zdaj že skoraj povsem opuščenega programa socialnih stanovanj. In ko hočeš danes najeti stanovanje, bo lastnik poskušal za najemnino dobiti kar največ. Potem so tu še lastniki, ki z raznoraznimi prijemi, tudi mafijskimi, poskušajo najemnike nagnati iz hiš, ki jih potem obnovijo in drago prodajo. Mesto se hkrati širi, toda investitorji ne gradijo dovolj, ali pa se gradi draga lastniška stanovanja. Najemniki so se tako začeli povezovati in organizirati protestne akcije.

Robert Burghardt: V nemškem kontekstu je Berlin eno revnejših mest, kjer je povprečen dohodek veliko nižji kot v kar nekaj drugih mestih, in to zato, ker so povsem odpovedale javne politike. Večji del javnega stanovanjskega sistema je bil privatiziran. Hkrati je bil program socialnih stanovanj že v osnovi zasnovan napačno, saj je v resnici pomenil subvencioniranje zasebnih investitorjev.

Enrico Schönberg: Politiki sicer zdaj pravijo, da je bila privatizacija napaka, toda to je to. Pravijo, da delajo vse, kar lahko. Vseeno je, ali temu verjamemo ali ne, povsem jasno pa je, da ne delajo dovolj. In če je to vse, kar lahko naredijo in če so izčrpali vse možnosti v okviru obstoječega sistema, potem je očitno nekaj narobe s sistemom.

Robert Burghardt: Kar je zanimivo, ko gre za proteste najemnikov, je razlog, zakaj je do njih prišlo prav zdaj. Števila delovna razmerja v Berlinu so prekarna, kar otežuje organiziranje in sindikaliziranje, zato je težko tudi organizirati protest in zahtevati višje plače. In če to ni mogoče, so se ljudje prisiljeni upreti visokim najemninam. In tako so številni – v Berlinu je okoli 85 odstotkov prebivalcev najemnikov – našli skupni interes.

Na konferenci v Ljubljani sta omenila nakup stavbe nekdanje tajne policije Stasi, ki je bila v mestni lasti. Lahko na tem primeru pojasnita, kako deluje Syndikat?

Enrico Schönberg: Skupina, ki se je zanimala za nakup, je kar nekaj časa oklevala, ali naj to izpelje ali ne. Mi smo jih spodbujali, ker smo vedeli, da je mogoče. In bili so izbrani na javnem razpisu. Pred tem smo skupaj pripravili finančni načrt in načrt prenove v bivalni objekt. Ustanovili so združenje, potem družbo z omejeno odgovornostjo in začeli iskati denar, pri čemer nas vodi načelo, da je bolje, da te podpre tisoč prijateljev, kot pa da imaš za vratom bančno posojilo. In ker je šlo za projekt, pri katerem ni bil namen zgraditi zgolj stanovanja, ampak prostore v pritličju ponuditi civilno-družbenim iniciativam in v enem prostoru omogočiti tudi brezplačni internet, je imel pri lokalnih prebivalcih ogromno podpore.

Investirate v projekte, da ti lahko delujejo zunaj nepremičninskega trga. Kako pa trg vpliva na vaše delovanje?

Enrico Schönberg: To postaja vse težje, saj je naš cilj zagotavljati cenovno dostopna in kakovostna stanovanja. Cene nepremičnin pa so vse višje, kar vpliva tudi na najemnine.

Ali morda Syndikat vpliva na nepremičninski trg?

Enrico Schönberg: Naše delovanje dokazuje, da lahko stvari delujejo drugače in ni treba, da so stanovanja namenjena pehanju za dobičkom. Gre pravzaprav za to, da se jih uporabi, in ne z njimi služi. In delovanje Syndikata pomeni določen pritisk na politične odločevalce.

Robert Burghardt: Jasno kažemo, da je alternativa mogoča. Ljudje plačujejo nižjo najemnino in tako imajo tudi več časa, da počnejo še kaj drugega, recimo, se družijo, organizirajo in angažirajo. Toda vse bolj ko spoznavamo, kako delujejo trgi, postaja jasno, da se moramo začeti povezovati tudi širše, z drugimi podobnimi avtonomnimi iniciativami. Ker svetu vlada vse močnejši globalni kapital, se morajo pri tem aktivirati tudi države, k čemur jih je treba prisiliti. Civilnodružbene organizacije niso dovolj. Treba se je povezati na lokalni ravni in tako vzpostaviti pritisk ter hkrati na ravni političnega odločanja iskati nove načine.